© starush / stock.adobe.com
Ste naleteli na potepuškega uličnega psa, zapuščenega družinskega psa, pobeglega lovskega psa ali radovednega psička, o lastniku pa ni duha ne sluha? Kako se odzvati na situacijo, ko srečate izgubljenega psa? Kaj storiti, če je pes poškodovan? Ali izgubljen pes prinaša s seboj tudi kakšne obveznosti? Kakšna pravila veljajo v tujini? Odgovore na takšna in drugačna vprašanja smo zbrali v spodnjem članku.
V južnih počitniških državah so potepuški psi vsakdanja podoba ulic. Poležavajo na soncu ali prosijo turiste za hrano. Toda takšnega psa ne srečamo samo na dopustu – tudi doma lahko naletimo na izgubljenega psa, za katerega se zdi, da ne pripada nikomur. Statistični podatki pričajo, da samo v Nemčiji vsako leto pobegne približno 100.000 psov, tamkajšnja zavetišča pa sprejemajo le približno 70.000 psov na leto.
Je to potepuški pes ali samo vaš nov sosed? Če na ulici, v parku ali v gozdu opazite psa, ki prosto teka naokrog in je brez ovratnice ter vidno umazan, je zelo verjetno, da ste opazili zapuščenega psa.
Pomanjkanje ovratnice in očitno zapostavljeno stanje pa še nujno ne pomenita, da pes nima lastnika. Pogosto bo za psom pritekel tudi njegov lastnik, ki ga neumorno išče. Običajno pa obstaja nekaj znakov, ki vam lahko pomaga razlikovati med pobeglim in zapuščenim psom:
| Znaki pobeglega psa, ki ima dom | Znaki psa, ki nima doma |
| Pes izgleda negovan in dobro nahranjen. Ima bistre oči in sijoč kožuh. | Pes je zelo suh ali shujšan. |
| Pes nosi ovratnico. | Dlaka je sprijeta, umazana in je videti zelo zapostavljena. Ima plešaste lise. |
| Pes ima pod kožo mikročip. Veterinar lahko to preveri. | Pes je pretresen, prestrašen, deluje agresivno in izgubi orientacijo. |
Psi v tujini nimajo vedno enakega statusa kot v pri nas in so pogosto prepuščeni sami sebi, čeprav imajo svojega lastnika. V nasprotju pa je v tej državi manj verjetno, da se bo zapuščeni pes sam od sebe odpravil na sprehod. Če se lastnik čez nekaj časa ne prikaže, potem boste morali ukrepati.
© saelim / stock.adobe.com
Neznan, potepuški pes vedno predstavlja določeno nevarnost. Konec koncev ne veste, kaj je preživel, kako se obnaša do neznancev in ali je morda bolan ali poškodovan. Preden se mu približate, ga najprej dobro opazujte. Nikoli se mu ne približajte od spredaj, temveč s strani. Ostanite mirni in sproščeni.
Če ste živčni ali vas je strah, se psu raje ne približajte. Vaša varnost je na prvem mestu, čeprav imate živali neizmerno radi. Poleg tega se lahko vaš strah prenese na psa in nikoli ne veste, kako se bo živčen ter prestrašen pes odzval.
Če pes deluje prijazno in odprto, se mu lahko previdno približate s strani. Ker pes brez povodca v nevarnost spravlja tako sebe kot druge udeležence v prometu, ga je treba čimprej zavarovati.
To najlažje storimo s povodcem. Če povodca nimate pri roki, poskušajte psa zamotiti – z nekaj sreče vam bo sledil.
Druga možnost je, da mimoidočega prosite za pomoč. Psa vam lahko pomaga zavarovati, tako da lahko naslednje korake opravite bolj umirjeno.
Zdaj poglejte naokrog in preverite, ali lahko v okolici opazite lastnika psa. Mimoidoče vprašajte, ali poznajo psa in ali so videli nekoga, ki išče psa.
Prav tako lahko pozvonite pri okoliških hišah in povprašate glede psa. Z nekaj sreče bodo stanovalci psa poznali ali pa vam bodo pomagali rešiti zadevo.
Če pa ste v gozdu, kjer ni nobene druge osebe, lahko glasno zakličete in se odpravite za psom.
Če lastnika kljub trudu ne morete najti, se obrnite na pristojno občino ali lokalno zavetišče za živali in prijavite psa.
Oblasti običajno zahtevajo, da se psa čim prej prijavi v zavetišče. Zavetišče skupaj z veterinarjem, ki preveri registracijo psa, poskuša poiskati lastnika.
Če pes nosi ovratnico z etiketo, lahko pokličete številko, ki je navedena na njej. V najboljšem primeru boste hitro dobili lastnika in ga obvestili o psu.
Druga možnost je, da psa odpeljete neposredno k veterinarju. To je še posebej koristno, če se pes vidno slabo počuti, je poškodovan ali je najbližje zavetišče za živali preprosto predaleč.
Nekateri psi imajo majhno tetovažo v ušesu ali na notranji strani stegna ali pa imajo vsajen mikročip. S pomočjo le-teh lahko veterinar poskuša določiti osebno številko psa. V najboljšem primeru je pes preko te številke registriran v zavetišču.
Če pes ni označen in lastnika ni mogoče doseči, bo veterinar poskrbel za začasno namestitev psa v zavetišču.
Če psa ne morete odpeljati k veterinarju ali v zavetišče oz. če nočete potovati z neznanim psom, potem raje pokličite policijo. Ko bodo policisti prišli, bodo zadevo vzeli v svoje roke.
© Yurii Zushchyk / stock.adobe.com
Ko je izgubljen pes vidno poškodovan ali v bolečinah, gre za poseben primer. Nemudoma pokličite veterinarja, če pa ste psa našli zvečer, pa se obrnite na veterinarsko reševalno službo.
Ne pozabite, da je vaša varnost vselej na prvem mestu! Psi v bolečinah lahko zaradi strahu postanejo agresivni in vas lahko ugriznejo. To ne velja samo za neznane pse, temveč tudi za vašega lastnega psa.
Če je izgubljen pes videti zanemarjen in ima plešaste lise na dlaki, lahko to pomeni, da je okužen z zajedavci, ki so lahko nevarni tako za vas kot tudi za vašega lastnega psa. Zato svojega držite stran od izgubljenega psa – ne samo zaradi možnosti prepira, ampak tudi iz zdravstvenih razlogov.
Obstaja več razlogov, zakaj ni priporočljivo domov odpeljati izgubljenega psa. Psa namreč ne poznate in ne veste, kako se bo odzval na nepoznano okolje. Hkrati pa je lahko pes tudi okužen, kar predstavlja nevarnost za vas in vaše hišne ljubljenčke. Poleg tega morate psa čim prej prijaviti oblastem.
Izgubljenega psa morate v vsakem primeru prijaviti. To velja tudi v primeru, ko ste prepričani, da je bil namerno zapuščen ali da očitno gre za potepuškega psa brez doma. Če psa odpeljete neposredno k sebi domov, vas lahko doleti kazen.
Ko izgubljenega psa dostavite veterinarju ali zavetišču, bo osebje pričelo iskati lastnika. Če pes ni čipiran in nima oznak, preko katerih bi lahko našli lastnika, lahko zavetišču pomagate iskati lastnika.
Natisnete lahko letake z naslovom »Najden pes« ali »Pozna kdo tega psa?«. Prav tako natisnite sliko psa in navedite telefonsko številko zavetišča, v katerem ste ga pustili. Letake obesite v supermarketih in po uličnih svetilkah v bližini mesta, kjer ste psa našli.
Poleg tega tudi na spletu obstajajo različni portali za iskanje psov, kjer lahko prijavite izgubljenega psa. Obvestilo lahko seveda objavite tudi na družbenih omrežjih (Facebook, Instagram itd.). Morda boste imeli srečo in boste na ta način hitro našli lastnika.
Če je izgubljen pes očitno shujšan in že dolgo časa ni imel kaj za jesti, mu lahko previdno ponudite nekaj hrane. Toda ne ponudite mu preveč hrane, ki pa naj bo lahko prebavljiva. Prazen želodec se skrči in ne more prebaviti preveč hrane!
Če pes nima ovratnice, mikročipa ali tetovaže, s katero bi lahko prepoznali lastnika, lahko iskanje traja več časa. Za najdenega psa v tem času skrbijo zaposleni v lokalnem zavetišču za živali. Če hočete sami poskrbeti za psa, dokler ne najdete lastnika, lahko to storite samo s soglasjem pristojnega organa.
Za takšno dovoljenje lahko seveda tudi zaprosite. Pred tem pa se prepričajte, da imate dovolj časa, ki ga lahko namenite psu. Pes vam prav tako mora dovolj zaupati.
Zavedajte se tudi, da je lahko življenje z neznano živaljo precej stresno. Navsezadnje ne veste, kaj vse je pes v preteklosti doživel. Ne izključujte možnost vedenjskih motenj, nenadnega strahu in agresije. Če se vam pes zdi živčen ali je bolan oz. če morate veliko delati, je najboljša odločitev, da psa pustite v zavetišču.
Hitro se lahko zgodi: izgubljen pes vam je hitro prirasel k srcu in radi bi ga posvojili. Toda premislite: pes ne pripada vam, njegov lastnik pa ga verjetno že močno pogreša.
Če zavetišče ali oblasti ne morejo najti lastnika in po šestih mesecih še nihče ni prišel po psa, potem je običajno možno, da psa posvojite in odpeljete domov.
V številnih južnih državah, na primer v Španiji, Turčiji ali Romuniji, na ulicah živijo številni brezdomski psi. Ker živali tu navadno niso kastrirane, se še naprej nenadzorovano razmnožujejo. Za prizadete živali pomeni življenje na ulici vsakodnevni boj za preživetje.
Ko takega psa vidimo, bi se ga pogosto zelo radi usmilili. Na pol sestradanega psa pač ne moremo pustiti na ulici. Žal pa nekateri nimajo srca za to. Toda uličnega psa iz tujine ni dovoljeno kar tako odpeljati k sebi domov. Takšni poskusi se običajno končajo na meji ali letališču.
Pravila o uvozu so zelo stroga. Pse lahko čez mejo spravimo samo z veljavnim potnim listom EU in veljavnim certifikatom cepljenja proti steklini. Poleg tega mora pes imeti identifikacijski mikročip in ne sme biti mlajši od 15 tednov.
Če želite pomagati potepuškemu psu, se zato raje najprej obrnite na zavetišče ali veterinarja v tuji državi. Priporočljivo je tudi, da se obrnete na priznano združenje za dobro počutje živali, ki skrbi za živali v stiski. Pod določenimi pogoji je možna tudi posvojitev najdenega psa.
