© Karoline Thalhofer / stock.adobe.com
Notranji zajedavci pri psih se lahko skrivajo marsikje, na primer v gozdnih tleh.
Notranji zajedavci štejejo za tipične parazite, ki ciljajo na vašega psa. Katere vrste notranjih zajedavcev obstajajo? Ali notranji zajedavci pri psih živijo izključno v črevesju ali tudi v drugih organih? Spodaj smo zbrali vse najpomembnejše podatke glede notranjih zajedavcev pri psih.
Notranji zajedavci pri psih običajno napadejo črevesje vaše živali. V nadaljevanju vam bomo na kratko predstavili različne vrste glist in način okužbe:
Okrogle gliste (Toxocara canis) spadajo med črevesne zajedavce. Živijo v tankem črevesju psa in se tam hranijo s prehrambeno kašo.
Okužba z okroglimi glistami poteka oralno, kar pomeni, da pes skozi usta zaužije jajčeca. Dovolj je že, če zdrav pes ovoha okuženega psa. Možen je tudi prenos preko onesnaženih predmetov ali tal. Na tleh lahko ob hladnih in vlažnih pogojih jajčeca ostanejo tudi do štiri leta.
Ko jajčeca dosežejo pasje črevesje, se tam iz njih izležejo ličinke. Samice okroglih glist izležejo do 200.000 jajčec na dan. Ti z neuporabljenimi ostanki hrane pridejo v debelo črevo in se nato izločijo s pasjimi iztrebki.
Rudarska glista (Uncinaria stenocephala ali Ancylostoma caninum) prav tako spada med črevesne gliste. Pritrdijo se na črevesje psa in se tam hranijo z njegovo krvjo. Tudi njihova jajčeca se izločajo skupaj s pasjimi iztrebki.
Nalezljive ličinke običajno vstopijo v telo psa skozi njegova usta – bodisi neposredno bodisi z zaužitjem vmesnih gostiteljev, ki jih pes poje. Rudarska glista lahko tudi aktivno prodre skozi kožo psa, kar povzroči srbeča vnetja kože. Mladički se lahko okužijo z materinim mlekom.
Bičeglavec (Trichuris vulpis) je tudi črevesna glista. Strogo rečeno živi v debelem črevesju okuženega psa in se tam hranijo s krvjo gostitelja.
V primerjavi z okroglimi glistami in trakuljami je bičeglavcev občutno manj, vendar se lahko občasno zagotovo pojavijo. Okuženi psi izločajo jajčeca s svojim blatom. Nalezljive lahko ostanejo tudi več let.
Okužba z bičeglavci poteka oralno. V črevesju se ličinke izležejo iz jajčne lupine in vrtajo v črevesno sluznico.
Trakulje so verjetno eden najbolj znanih glist pri psih. So tudi črevesne gliste, ki živijo v tankem črevesju psa. Tako kot veriga so trakulje sestavljene iz posameznih členov (proglotidov).
Trakulja v predelu svojega vratu nenehno tvori nove verižne člene. V skladu s tem na drugem koncu izgubi zrele proglotide, ki lahko – odvisno od vrste črva – vsebujejo do 100.000 jajčec.
Ti končni segmenti se nato izločijo s pasjimi iztrebki ali pa aktivno migrirajo iz črevesja. To pri psu povzroči srbečico v analnem predelu, zaradi česar se lahko nekateri psi ”sankajo po zadnjici”, da s tem ublažijo srbenje.
Najpogostejše vrste trakulj so:
Ne obstajajo samo notranji zajedavci pri psih, ki napadajo le črevesja. Srčne gliste (Dirofilaria immitis) oz. njihove ličinke se na psa prenesejo preko komarjev.
Nato se ličinke (mikrofilarije) razvijejo pod kožo in se preselijo v pasje krvne žile. Ko ličinke pridejo v kri, dozorijo v odrasle gliste (macrofilariae), ki se nato naselijo v pljučni arteriji in srcu.
Dirofilarioza (okužba s srčnimi glistami) je pravzaprav pogostejša v sredozemskih državah in Severni Ameriki. Toda zaradi dopustov ali uvoza živali iz tujine so okužbe vse pogostejše tudi v pri nas.
Pljučne gliste (Angiostrongylus vasorum in Crenosoma vulpis) se na naše pse prenesejo preko polžev. Polž služi kot vmesni gostitelj, pri katerem poteka del razvoja pljučne gliste.
Če pes poje okuženega polža, ličinke vstopijo v črevesje psa. Nato ličinke migrirajo po krvnih in limfnih žilah do bronhijev, sapnika in pljučne arterije.
Odrasli črvi tam odležejo jajčeca. Pes te izkašlja in jih navadno spet pogoltne. Ličinke dokončno izloči s svojim blatom. Ko pridejo ven, lahko spet okužijo polže in cikel se znova začne.
© jarun001 / stock.adobe.com
Ne glede na to, za katero vrsto glist gre, se simptomi običajno pojavijo šele, ko se črvi množično razmnožijo v pasjem telesu. Prizadete živali pogosto kažejo nespecifične simptome, kot sta slabo splošno stanje in šibkost.
Drugi pomembni znaki okužbe s črevesnimi glistami vključujejo:
Srčne in pljučne gliste imajo večjo verjetnost, da povzročijo naslednje simptome:
Z izjemo srčnih glist lahko vse vrste glist odkrijemo s pregledom vzorcev blata. Jajca ali ličinke pa se ne izločijo v vsakem blatu. Zato je priporočljivo, da vzorce psa zbirate tri zaporedne dni, ki jih nato pregledajo v laboratoriju ali pa jih pregleda kar veterinar.
Za odkrivanje okužbe s srčnimi glistami mora veterinar psu vzeti kri. V krvi lahko namreč odkrije ličinke (mikrofilarije). Zdaj obstajajo hitri testi, s katerimi lahko najdemo določeno beljakovino, ki jo samice glist sproščajo v pasjo kri.
Na voljo je veliko različnih zdravil za zdravljenje okužbe z glistami. Glede na vrsto glist boste morda morali psa zdraviti dlje časa.
Sredstva za razgliščevanje prejmete v obliki tablete, paste in kapljic Spot-on. Ti so na voljo samo pri veterinarju in jih ni mogoče prodati brez recepta.
Na žalost je zdravljenje okužbe s srčnimi glistami veliko bolj zapleteno in ima veliko stranskih učinkov. Ker lahko tromboze in drugi možni zapleti povzročijo smrt, naj zdravljenje izvajajo samo specializirani veterinarji.
Najprej slaba novica: Okužbe z glistami ne moremo preprečiti niti z najboljšo higieno in kakovostno hrano. Preprečimo pa lahko, da bi se okužba hudo razvila.
Veterinarji zato priporočajo, da vsaj štirikrat na leto preverite iztrebke vašega psa. Koristi vam lahko tudi profilaktično razgliščanje psa vsaj štirikrat na leto.
Toda tudi tukaj so srčne gliste izjema. Ker proti odraslim glistam ne obstaja veliko ukrepov, se moramo osredotočiti na dobro profilakso proti ličinkam. Ogrožene pse zdravimo en mesec pred morebitno okužbo. Zdravljenje ponovimo vsake štiri tedne še en mesec po zadnji možni okužbi. Poleg tega lahko psa zaščitite pred piki komarjev s posebno ovratnico.
Z svojim obsežnim strokovnim znanjem že vrsto let sodelujem pri zoohit magazinu. Veterinarsko licenco sem pridobila leta 2009 in trenutno vodim mobilno ordinacijo za male živali v mestnem delu Münchna.
