© Igor Normann / stock.adobe.com
Že dolgo je znanstveno dokazano, da psi lahko tako kot ljudje občutijo hude bolečine. Ker pa svojega trpljenja ne izrazijo vedno z zvokom, včasih težko prepoznamo, da je pes v bolečinah. Preberite, kako prepoznati bolečine pri psu.
Da bi lahko razumeli, kako nastane bolečina pri psih, je priporočljivo, da si najprej podrobneje ogledamo anatomijo in fiziologijo psa: Živčni sistem je razdeljen na dve podenoti. Centralni živčni sistem (CNS) sestavljajo možgani in hrbtenjača, katerih naloga je nadzor, obdelava in posredovanje živčnih zaznav. Periferni živčni sistem (PNS) vključuje vse druga živčna vlakna in končiče (receptorje), ki inervirajo telo zunaj CNS.
Bolečina je zelo kompleksna čutna zaznava in le simptom. Če pride do dražljaja od zunaj (npr. zaradi travme) ali od znotraj (npr. zaradi pankreatitisa), se stimulirajo določeni receptorji za bolečino (nociceptorji).
Nekateri od njih se odzivajo le na toplotne (toplota ali mraz) dražljaje, drugi pa na kemične (vnetje ali toksini) ali mehanske (poškodbe) dražljaje. Takšen dražljaj navadno le sproži vzburjenje živca z določene mejne točke, ki se nato preko perifernih živčnih poti in hrbtenjače prenese v možgane. V možganski skorji (korteksu) se dražljaj ovrednoti in predela kot bolečina.
Če pes trpi zaradi nenehnih bolečin, lahko to celo okrepi bolečinski občutek in na koncu povzroči nastanek bolečinskega spomina, ki ga je težko zdraviti.
Ker vsaka bolečina pri psih ni enaka drugi, jih razvrščamo glede na lokacijo in resnost ter trajanje:
Akutne bolečine: Ta vrsta bolečine je običajno le nenaden opozorilni signal telesa. Na primer, če se pes med tekom po igrišču prevrne, se bolečina pojavi v nekaj sekundah. Če je vzrok odpravljen, bolečina izgine v nekaj minutah ali urah.
Kronične bolečine: Številne osnovne bolezni, kot je artroza (npr. zaradi displazije komolca ali kolka) povzročajo dolgotrajne bolečine pri psih. Razlog za to je postopna izguba signalnega učinka, ki se pojavi pri akutni bolečini.
Če vaš pes stopi na razbit kos stekla ali zarjavel žebelj, bo svojo bolečino običajno pokazal z glasnim tuljenjem, spuščenim repom in nenadnim šepanjem.
Vendar pa psi ne kažejo vedno bolečine s cviljenjem ali tuljenjem in tako lastniki pogosto ne vedo, da je pes v bolečinah. Zato je toliko pomembneje, da se naučite brati stanje svojega psa na podlagi njegovega vedenja, mimike in gest.
Nekateri najpogostejši znaki bolečine pri psih vključujejo naslednje vedenjske spremembe:
Psi v bolečinah pogosto kažejo tudi druge nespecifične simptome, kot so:
© mnikolaev / stock.adobe.com
Poudarek vsake protibolečinske terapije je preprečevanje razvoja bolečinskega spomina. To je zelo pomembno, da se kronična bolečina ne razvije iz ponavljajoče se bolečine.
Na žalost pogosto ni dovolj, da zdravimo le vzrok bolečine. Zato v veterinarski medicini razlikujemo med vzročnim zdravljenjem osnovnega vzroka in simptomatsko terapijo s podpornimi ukrepi:
Kavzalna terapija: Nekatere bolezni zahtevajo operacijo, da se odpravi vzrok bolečine. To vključuje na primer raztrganje križne vezi ali hernijo diska.
Simptomatsko zdravljenje: Bolečinski simptom lahko ublažimo z različnimi protibolečinskimi zdravili. Izbira protivnetnega zdravila je odvisna od vrste in intenzivnosti bolečine.
Če peroralna uporaba ni dovolj, lahko bolečinske simptome lajšamo tudi z lokalnimi anestetiki. Obolenja mišic in sklepov pri psih v nekaterih primerih vseeno zahtevajo dolgotrajno fizioterapijo, ki lajša boleče napetosti v mišicah.
V primeru neuspešnega protibolečinskega zdravljenja ortopedskih bolezni (npr. artroze) že nekaj let obstaja obsevanje bolečih predelov, podobno kot v humani medicini. V nasprotju z radioterapijo se pri tumorskih boleznih uporablja le majhen odmerek sevanja. Zato le v redkih primerih povzroči neželene učinke.
Če bo vaš pes šel na operacijo, mu bodo vnaprej dali protibolečinska zdravila. Namen tega je zmanjšati hude bolečine pri psu med operacijo in po tem, ko se zbudi iz anestezije.
Poleg tega mnogi veterinarji uporabljajo lokalni anestetik, ki preprečuje nastanek bolečine na določenem predelu telesa. To izvedejo z injiciranjem lokalnega anestetika v ustrezen predel kože ali lokalno inervirajočo živčno vrvico.
Številni psi tudi po operaciji še naprej prejemajo protibolečinska zdravila, ki jih lahko lastniki psa, odvisno od resnosti operacije, dajejo peroralno več dni ali tednov.
Manjši posegi običajno vključujejo tako imenovana nesteroidna protivnetna zdravila (NSAID, npr. karprofen, meloksikam), medtem ko se po večjih posegih pogosto uporabljajo opioidi, kot sta levometadon ali buprenorfin.
