© DoraZett / stock.adobe.com
Ko psi ne poslušajo, so do drugih psov agresivni, kažejo pretiran zaščitniški nagon in nikomur ne pustijo blizu svoje posode s hrano, je to pogosto dominanca pri psih, ki pa jo je treba preprečiti. Kaj pa pomeni dominanca pri psih? So dominantne samo tiste živali, ki so alfe? Ali ima moj pes res težave z dominanco, ker me ne posluša?
Psi izvirajo iz volkov in podobno kot volkovi tudi psi živijo v krdelu. Tako kot njihovi predniki so psi spoznali, da je življenje v krdelu veliko lažje in bolj energetsko učinkovito kot samotarsko življenje. Skupaj se lahko bolje zaščitijo pred nevarnostmi in lov v skupini je veliko bolj obetaven kot lov brez pomoči. V nasprotju s splošnimi spoznanji pa v krdelu volkov ali psov ni nobene točno določene hierarhije, ki bi jo posamezniki morali vzdrževati z nasiljem in agresivnimi boji moči. Ravno nasprotno: divji volkovi in psi živijo skupaj v nekakšni družinski skupini, ki jo večinoma vodijo najstarejše in najbolj izkušene živali, vendar se agresivni boji za vlogo alfa živali, tj. vodje, običajno ne odvijajo znotraj skupine.
Nedavne študije volkov in divjih psov kažejo, da v krdelu ne obstaja točno določen vodja, ki bi vodil vso krdelo. Posamezni člani krdela morda res včasih pokažejo prevladujoče vedenje, vendar je to predvsem odvisno od določene trenutne situacije kot pa od njihove splošne vloge v krdelu. Če pes v krdelu najde kost, ga bodo ostali psi v tistem trenutku imeli za vodjo, ki lahko s svojo kostjo odloča. Drugi člani krdela mu ne bodo oporekali in sprejeli dejstvo, da je ta pes v tem trenutku njihov vodja. To pa še ne pomeni, da bo pes s kostjo za vedno postal njihov vodja, ki bo vedno prvi prejel hrano. Če v tem času podrejeni pes ujame plen, si ga lahko sam takoj prisvoji in mu ga ni treba prepustiti trenutnemu alfa psu. Ali pes deluje dominantno ali pokorno, je odvisno od trenutne situacije.
Ko volkovi v divjini postanejo agresivni, to ponavadi pokažejo samo tistim volkom, ki ne pripadajo njihovi “družini” in predstavljajo grožnjo – pa naj gre za to, ker želijo njihovo hrano ali ozemlje. V nasprotju s prejšnjimi prepričanji pa niti volkovi niti psi ne stremijo k temu, da bi postali vodje krdela. Alfa psa, ki mora svojo moč znotraj krdela vedno znova dokazovati z bitkami, v divjini ne boste nikoli našli.
Ne glede na te nove ugotovitve, pa teorija o alfa psu, ki se do svojega lastnika obnaša preveč dominantno, vztrajno nepopustljiva. Neposlušnost psa si lastniki pogosto razlagajo s tem, da pes poskuša prevzeti vlogo vodje krdela. Hoče postati alfa pes in svojemu lastniku pokazati svojo moč. Če vzgoja psa ni uspešna in pes lastnika še vedno vleče za nos, potem lahko rečemo, da je pes res zelo dominanten. Kaj pa dejansko pomeni dominanca pri psih? Jo lahko res prepoznamo po tem, da pes ne posluša svojega lastnika? In obratno, ali mora biti pes pokoren, da bo lastnika ubogal?
Dolga leta so se strokovnjaki in trenerji psov strinjali, da je šolanje psov lahko uspešno le, če pes sprejme, da je njegov lastnik vodja krdela. Da bi si kot lastniki okrepili svoj položaj, naj bi uporabili različne metode, s katerimi bi psu pokazali njegov nižji položaj v krdelu. Še danes mnogi verjamejo, da naj bi psu hrano ponudili šele takrat, ko njegov lastnik zaključi s svojim obrokom. Poleg tega naj bi lastnik vedno šel skozi vrata pred svojim psom in ne obratno. Pes prav tako ne sme spati na lastnikovi postelji ali kavču. Številne knjige o vzgoji psov navajajo metodo alfa treninga, ki opisuje, da naj bi lastnik svojega neposlušnega psa držal na tleh v pokornem položaju. Žal pa je ta metoda le redkokdaj uspešna. Dominanca pri psih se kaže v domnevnih težavah, kot so vlečenje za povodec, neupoštevanje ukazov, agresivno branjenje hrane ali skakanje, se s tovrstnimi metodami niso odpravile. Toda zakaj je tako?
© Christian Müller / stock.adobe.com
Težava tovrstnega alfa treninga je, da temelji na predpostavki, da psi želijo nagonsko prevzeti vodilno vlogo v krdelo, to pa poskušajo storiti z dominantnim vedenjem. Kot je že zgoraj navedeno, so nedavne znanstvene študije volkov in divjih psov resno podvomile v to, da bi si živali želele postati dominantne. Poleg tega ni povsem jasno, ali psi vidijo svojo človeško družino kot krdelo. Mnogi strokovnjaki danes menijo, da psi tvorijo svoja krdela samo s pripadniki iste vrste in da nas, ljudi, vidijo kot povsem bitja povsem druge vrste. Zato je povsem narobe domnevati, da je želja po dominanco kriva za neposlušnost, agresivnost in trmo psa; psi si namreč želijo nekaj povsem drugega. Pes ni neposlušen, ker je dominanten, temveč zato, ker je bil slabo oz. napačno vzgojen.
Tudi, če se sliši preprosto: dominanca pri psih se ne kaže v tem, da pes vleče za povodec, ker želi določiti svoj tempo sprehoda ali da se agresivno vede do tujcev, ker želi pokazati svojo dominanco in zaščititi svoje krdelo. Ravno nasprotno: dominanca pri psih se kaže v tem, da je pes zares prisoten pri stvari in v notranjosti umirjen. Dominantni psi so samozavestni psi, ki se zavedajo svoje suverenosti in se ne vedejo agresivno ter ne lajajo, da bi se izkazali pred drugimi. V krdelu divjih psov je dominantni pes vedno na robu – ne zato, ker je sramežljiv, temveč zato, ker se mu ni treba boriti, da bi se dokazal. Njegova drža je pokončna, giblje se samozavestno in stabilno, glava in ušesa so dvignjena visoko. Povešen rep ali zaobljen hrbet pa sta znaka, da se pes boji in je živčen – takšen pes običajno ne izkazuje dominance.
Kljub tem novim ugotovitvam, pa resnične težave zaradi strahu pred dominanco še vedno ostajajo. Pes, ki se obnaša kot pravi ”mačo” in ne upošteva nobenih pravil ter ukazov, lahko predstavlja resno nevarnost. Namesto da bi težavno vedenje napačno povezali z dominanco pri psih, je pomembno, da najprej raziščete dejanske vzroke neželenega vedenja. Zakaj me moj pes ne potem posluša, če vzrok ne tiči v dominanci? Naslednjih pet primerov prikazuje, kateri vzroki lahko dejansko stojijo za tem in kako lahko nadzorujete težavno vedenje svojega psa.
Vsakdanje življenje lahko postane veliko bolj naporno in včasih tudi nevarno, če pes ne uboga osnovnih ukazov, kot so ”prostor”, ”sedi”, ”ven” ali ”k nogi”. Sprehod s psom, ki ne hodi ob svojem lastniku in se ne odziva na njegove klice, se lahko kaj kmalu prelevi v pravi tek. Razlog za neposlušnost pri psih ne tiči v tem, ker je pes postal alfa pes, ki hrepeni po samoodločanju in neomejeni svobodi. Čeprav je težko sprejeti, pa vzrok običajno tiči v pomanjkljivi ali napačni vzgoji, kar pomeni, da je za to kriv lastnik. Pa naj gre za samozavestnega nemškega ovčarja ali živčnega terierja: vsi psi se lahko naučijo ukazov. Svojega lastnika so pripravljeni poslušati, vendar samo pod pogojem, da zaupajo njemu in njegovim sposobnostim. To pomeni, da jih lastnik mora prepričati in jim pokazati, da ima vedno vse pod nadzorom in da se ga splača poslušati – psom lahko pokažejo, da bodo ob pridnem vedenju prejeli tudi kakšen priboljšek.
Pridobite zaupanje svojega psa: Eden najpogostejših vzrokov za neposlušnost je, da se vaš pes ne more zanašati na vaše ukaze in njihove posledice. Na primer, ker so ukazi nejasni, se ponavljajo znova in znova (ne da bi se kaj zgodilo) ali ker so si nasprotujoči. Psi pozorno spremljajo govorico telesa – če se ne ujema z vašim ukazom, je to morda razlog, da vas pes ne uboga. Ko mu ukažete ”prostor” in pri tem živčno tekate gor in dol po stanovanju, potem pes ne bo razumel, zakaj bi moral umirjeno ležati in vas gledati. Zato poskrbite, da bo pes razumel smisel vašega ukaza. Ukazi morajo vedno biti jasni in nedvoumni ter ustrezati vašim kretnjam, ki ukaz spremljajo. Psi razumejo ukaze na enak način kot razumejo pohvalo ali kritiko: skupaj s pravimi kretnjami. Pes ne bo razumel, če ga boste okregali za eno stvar, ki jo je storil pred nekaj urami. Prav tako vas ne bo ubogal, če mu že na poti do trgovine vnaprej ukažete, naj vas počaka pri vhodu.
© cynoclub / stock.adobe.com
Ko pes vleče za povodec, lastniki to pogosto upravičijo s tem, da je njihov pes dominanten in hoče sam določati smer sprehoda. V resnici pa noben pes ne bo vlekel za povodec zaradi dominance, temveč preprosto zato, ker mu lastnik to dovoli. Zato nekateri lastniki razigranemu psu v mladosti sledijo za vsakim korakom, kasneje pa se sprašujejo, zakaj jih vleče za povodec. Ko se pes nauči, da bo na želeni kraj prispel samo, če vleče za povodec, bo to vsakič seveda izkoristil. Vodenje s povodcem ni povezano s podrejenostjo ali dominanco, temveč samo z vzgojo psa. Psu dajte vedeti, da ga vlečenje za povodec ne bo privedlo na kraj, kamor si želi iti. Dobra vaja je, da se ustavite takoj, ko pes začne vleči za povodec in naredite nekaj korakov nazaj. S sprehodom nadaljujte šele takrat, ko povodec postane ohlapen. To vajo izvajajte dosledno. Če boste psu pustili, da vleče za povodec samo zato, ker hočete čim prej priti domov s sprehoda, vam bo to na dolgi rok prineslo več dela, kot pa če psu že v mladosti dopoveste, da tega ne sme dela in da vam mora sledi v vaši smeri.
Noben pes na svet ne pride agresiven. Vsekakor pa nekatere pasme psov, kot so rotvajler, nemški ovčar, doberman ali ameriški pit bull terier, že od mladosti podedujejo nekoliko močnejši zaščitniški nagon in nižji prag stimulacije, kot pa recimo zlati prinašalec ali labradorec. Toda noben pes na svetu ne bo napadel drugega psa ali človeka iz čistega miru ali muhavosti oz. da bi s tem izkazal svojo dominanco. Agresivnost ni značilna za alfa pse, temveč za pse, ki se počutijo negotove in jim v dani situaciji ni prijetno. Eden najpogostejših vzrokov agresivnega vedenja do tujcev je, da pes začuti negotovost svojega lastnika in je prepričan, da ga mora braniti ter zaščititi. Če postanete živčni, ko se vam v gozdu približa drug sprehajalec in vas je strah, da bo vaš pes začel glasno lajati, bo pes to zagotovo občutil in na koncu pokazal takšno vedenje. Psa raje poskušajte umiriti z nežnimi besedami in božanjem.
Psu pokažite, da imate situacijo pod nadzorom: Psu dajte vedeti, da ne potrebujete njegove zaščite. Psu nikoli ne pokažite, da vas je strah ali da ste živčni. Bodite samozavestni in se ne zmenite za agresivnost svojega psa, če vam razmere seveda to dopuščajo. Nikoli ne popustite, psa pa pobožajte oz. nagradite šele takrat, ko mu ob tujcu uspe ostati miren.
Psi so po naravi sebični in skrbijo za svoje dobro počutje. Zaščita življenjsko pomembnih virov, kot je hrana, torej ni posledica dominance, temveč prirojenega nagona samoohranitve. Medtem ko je zaščita ubitega plena pri volkovih in psih v divjini povsem naraven pojav ter ta pravica pripada vsem članom krdela, pa lahko v sobivanju s človekom pripelje do težav, če pes postane agresiven že takrat, ko se lastnik približa njegovi posodi s hrano. Psa moramo zato naučiti, da mu v prisotnosti ljudi ni treba braniti svoje posode s hrano. Dober način za dosego tega cilja je, da psu poleg posode s hrano ponudimo tudi nekaj iz roke, na primer kosti ali priboljšek. Tako bo pes prisotnost človeka ob posodi s hrano povezoval z nečim pozitivnim. Druga, vendar bolj tvegana možnost je, da psu vzamemo posodo s hrano in mu jo vrnemo šele takrat, ko nas mirno počaka in potrpežljivo sprejme našo bližino.
Razlogi za agresivnost do drugih psov so lahko različni. Dva najpogostejša vzroka sta, da vas vaš pes hoče ubraniti pred drugim psom, saj tako preprosto verjame (glejte Moj pes je agresiven do tujcev) ali pa, ker drugega psa vidi kot tekmeca, pa naj gre za hrano, najljubši kraj za počitek ali vašo pozornost. Slednje nima nobene zveze z ljubosumjem, ampak preprosto zato, ker pes skrbi za svojo prednost oz. dominantnost. Ne gre za to, da bi drugega psa poškodoval, ampak preprosto za to, da bi se dokazal v najboljši luči. Če v enem stanovanju živita dva ali več psov, potem bo zagotovo prišlo do tovrstnih manjših bojev. Pogosto težava ne tiči v dejanskem vedenju psov, temveč v vedenju lastnikov.
Če v istem gospodinjstvu živi več psov: kot lastnik več psov morate do vsake živali biti čim bolj pošteni. Pri srcu nam ni ravno najbolj prijetno, ko vidimo, da eden od psov vedno prvi zagrabi priboljšek ali zgrmi skozi vrata, medtem ko se mu mora drugi pes podrediti. To dominantno vedenje želimo preprečiti, a ga običajno le še okrepimo. Psom ni mar, ali kdaj izgubijo. Hierarhijo si prilagodijo glede na posamezne situacije in preprosto sprejmejo, ko je eden od psov v določenem trenutku dominanten. Če iščete poštenost za svojega šibkejšega oz. podrejenega psa in mu izrecno prvemu ponudite priboljšek ter s tem okregate dominantno vedenje alfa psa, boste zmotili dober odnos, ki je nastal med obema psoma. Namesto, da bi zagotovili mir, boste spodbujali spopad. Tudi, če postane težko: Psoma pokažite, da spoštujete njuno hierarhijo in da je njima ni treba vedno znova dokazovati.
Kot vidite, dominanca pri psih ni povezana z neposlušnostjo, domišljavim vedenjem, agresivnostjo in rivalstvom. Praviloma se psi preprosto nikoli niso naučili, da je njihovo vedenje nezaželeno. Pogosto se težava skriva tudi v lastnikih. Ko se pes v naših očeh obnaša dominantno, to v večini primerov žal pomeni, da ni pravilno vzgojen. Psi se močno zgledujejo po svojemu lastniku in zato seveda preizkušajo, katero vedenje je sprejemljivo in katero ni. To ne delajo zato, da bi prevzeli vlogo alfe psa, temveč zato, da bi se v družbi dobro počutili. Zato z alfa treningom ne bomo dosegli tega, da bi si psa podredili. Veliko pomembneje je, da postanete zanesljiv partner za svojega psa. Pokažite mu, da lahko zaupa vaši presoji in mu v vsaki situaciji podajte glavne smernice. Ni se vam treba vesti kot pravi diktator; bodite suvereni, samozavestni in dosledni ter psu pokažite pravo pot.
Pes velja za človekovega najboljšega prijatelja. Toda nekateri psi so veliko več kot le zvesti spremljevalci ob naši strani. Prevzamejo pomembne naloge, za katere so bili posebej usposobljeni. Povedali vam bomo, kako so nam delovni psi lahko v pomoč.
Manjši poudarek na stik z mokrim pasjim jezikom. Toda: Zakaj jih naši štirinožni prijatelji uporabljajo? Razkrili vam bomo, zakaj psi tako radi ližejo ljudi.
