© Melve / stock.adobe.com
Srednje veliki Samojed s čudovitim belim kožuhom in nasmejanim izrazom je samojedskim plemstvom v Sibiriji služil kot lovski in sledni pes ter pes ovčar in čuvaj, hkrati pa jih je grel v postelji – živahen in prijazen pes še danes potrebuje bližino svojega lastnika.
Za nomadske prebivalce Nenete (Samojede) so ti simpatični psi, ki spadajo v skupino špicev, bili veliko več kot le delovni psi – bili so polnopravni družinski člani, ki so v hladnih sibirskih nočeh prijetno greli postelje svojih lastnikov. Svojemu lastniku so zelo naklonjeni, hkrati pa so zelo odprti psi, ki ne morejo pozabiti svoje preteklosti. Samojed obožuje družbo in vedno išče bližino svoje družine – zaprt v psarni ne bi zdržal ravno dolgo.
Zaradi njegovega živahnega temperamenta in volje do gibanja ter zaposlitve je idealen partner za športne ljudi, ki s svojim psom želijo iskati vedno nove pustolovščine. Ker je zelo vesel in nežen pes, je tudi odličen za otroke, ki jih prav tako obožuje. Ne pozna sramežljivosti ali agresivnosti. Danes zato ni ravno več primeren za čuvaja – čeprav še vedno laja, ko neznanec pride na njegovo ozemlje, pa ga s tem le radovedno pozdravi.
Kljub temu je Samojed zelo ponosen in samozavesten pes. Od njega ne smete pričakovati slepe poslušnosti in pokornosti. Čeprav je tesno povezan s svojo družino, pa ta inteligenten pes marsikdaj izbere svojo lastno pot – še posebej, kadar v določeni zaposlitvi ne vidi nobenega smisla. Zaradi tega včasih ljudje mislijo, da je trmast in ga je težko vzrejati. Toda z nekaj potrpežljivosti, doslednostjo in motivacijskimi spodbudami bo kaj kmalu sledil svojemu lastniku. S pravilno vzrejo lahko prav tako nadzorujemo njegov lovski nagon, ki še vedno včasih pride do izraza kljub drugačnim določilom standarda.
Njegov prijazen in odkrit značaj ustreza njegovemu tipičnemu ”nasmehu”, ki ga dopolnjujejo rahlo poševne oči in navzgor usmerjene konice ustnic. Druga značilnost, zaradi katere je ta sledni pes tako priljubljen, je njegova bujna, bela dlaka. Zlasti samci imajo okrog vratu nekakšno grivo, na zadnjih tacah pa imajo kosmate ”hlače”. Visoko postavljen kosmat rep, ki mu v sproščenem položaju sega do skočnih sklepov, zelo rad nosi upognjenega čez hrbet ali zvitega na stran.
Dlake na glavi in sprednjih tacah so precej kratke in gladke. Kratke dlake štrlijo izza majhnih, pokončnih trikotnih ušes. V primerjavi z drugimi slednimi psi, kot je Haski, je samojedov kožuh na splošno precej dolg. V kombinaciji s kratko in mehko poddlako mu daljša, čvrstejša ter bolj gladka zgornja dlaka nudil popolno zaščito v hladnem polarnem podnebju, kjer so ga prvotno vzrejali. Tako je samoumevno, da je Samojed s svojim bujnim in debelim kožuhom najraje zunaj na svežem zraku. Kljub temu se neverjetno dobro prilagodi podnebnim spremembam. Tudi v afriški državi Zimbabve obstaja psarna Samojedov – psi se odlično spopadajo z vročim afriškim podnebjem. Kljub temu mu poleti morate zagotoviti dovolj sence in ga ne izpostavljajte prevročim temperaturam.
Čeprav so prvotni Samojedi bili tudi rjavi ali črni, pa današnji pasemski standardi priznavajo samo belo barvo dlake, ki je v skrajnem primeru lahko tudi bež ali barve smetane. Samojedi z višino vihra do 57 cm pri samcih in do 53 cm pri samicah veljajo za srednje velike pse. Odvisno od njegove višine pa lahko tehta od 20 do 30 kg.
Kot smo že omenili, so Samojede prvotno vzrejali Neneti (Samojedi), po katerih je bil pes tudi poimenovan. Nomadi so jih v surovem sibirskem podnebju vedno cenili kot vsestranske in izjemno dragocene delovne pse. Pazili so na črede severnih jelenov, jih pogumno branili pred volkovi in medvedi, jim pomagali pri lovu ter vleki sani. Ponoči so Samojedi s svojim debelim kožuhom greli svoje lastnike.
Nordijske pse je Evropi prvič predstavil britanski zoolog Ernest Kilburn Scott, ki je leta 1889 v Anglijo prinesel prve pse, potem ko je s plemenom Samoyed prebival tri mesece. V poročilih norveškega raziskovalca Fridtjofa Nansena o njegovi neuspeli odpravi na Severni pol leta 1894 so te vztrajne sledne pse pozitivno omenili. Zato so evropski in ameriški znanstveniki te pse večkrat uporabili kot spremljevalce na odpravah na Arktiko in Antarktiko. Samojedi so bili prve domače živali, ki jih je Roald Amundsen leta 1911 spravil na Južni pol.
Leta 1909 je bil v Angliji sprejet prvi standard pasme. Približno ob istem času so v Ameriko prišli prvi psi te pasme. Leta 1913 so Samojede uradno priznali kot pasmo psov. V 20. letih so v ZDA ustanovili prvi klub za Samojede, ki se je imenoval Samoyed Club of America. Vendar pa so psi postali priljubljeni šele v 50. letih prejšnjega stoletja, ko so jih tudi začeli vzrejati. Danes poleg rejcev v ZDA in Angliji obstajajo tudi rejci v Nemčiji, na Nizozemskem, Norveškem, Švedskem, Danskem, Finskem, Irskem, v Italiji, Španiji in celo v Avstraliji ter Novi Zelandiji. Te nordijske špice so vzrejali predvsem kot hišne in družinske pse, kot tudi razstavne pse. Danes jih več pogosto ne uporabljamo pri dirkah s sanmi, kjer pobudo prevzemajo hitrejši in močnejši Haskiji ali Malamuti.
Če si želite Samojeda za družinskega psa, ne pozabite, da ima ta pasma še vedno veliko potrebo po gibanju in zaposlenosti. Kot prvotni delovni psi potrebujejo veliko vadbe na prostem in izpolnjevati morajo smiselne naloge, ki jih bodo izzivale tako fizično kot tudi psihično. Z družino želijo biti tesno povezani, hkrati pa se želijo družiti tudi z drugimi psi in ljudmi. Rejec mora te zahteve dobro upoštevati. Rejec, ki svoje pse vzreja v zanemarjeni in umazani psarni ter ga ne zanima dobro počutje mladičkov, temveč samo zaslužek, je zagotovo slab rejec in se ga izogibajte, če želite kupiti zdravega in dobro vzrejenega mladička.
Psi niso čevlji, ki jih lahko preprosto kadarkoli zamenjaš. Zato tudi morate izbrati dobrega rejca. Toda kako prepoznate dobrega rejca? Obstaja nekaj smernic, s katerimi lahko preverite resnost določenega rejca:
© Kseniya Abramova / stock.adobe.com
Seveda ni nujno, da je pes povsem čistokrven – za čistokrvne pse pa ponavadi velja, da so manj nagnjeni k določenim boleznim. Stroga dovoljenja za rejo in temeljiti zdravstveni pregledi zagotavljajo nadzor in zaustavitev širjenja bolezni, značilnih za pasmo. Kljub temu Samojedi občasno trpijo zaradi naslednjih dednih bolezni:
Uravnotežena prehrana igra ključno vlogo pri ohranjanju zdravja vašega psa. Da bi v življenju bili aktivni in se še naprej važili s svojim lepim kožuhom, Samojedi potrebujejo zadostno zalogo hranilnih snovi, mineralov, elementov v sledeh in vitaminov. Veterin ali rejec vam lahko ponudita dragocene nasvete in vas seznanita z natančnimi potrebami vašega psa. V osnovi naj bi Samojedi prejeli veliko (svežega) mesa ali rib in zelenjave. V hrani mesojedcev naj ne bi bilo veliko žit, zato se naj pojavljajo samo v sledovih. Ne glede na ceno si natančno oglejte sestavine hrane.
Poleg zdrave hrane je pomembna tudi pravilna nega, ki vpliva na kakovost njegovega kožuha. Upoštevajte naslednje: Manj je več! Šampon in milo lahko poškodujeta kožo psa in maščobno zaščito na dlaki, zato psa okopajte samo v izrednih primerih (npr. kadar ima zelo umazano dlako). Praviloma je dovolj, če psa krtačite enkrat do dvakrat na teden, saj se kožuh čisti večinoma sam. Ob menjavi dlake ga krtačite vsak dan. V tem času bo Samojed izgubil veliko dlake, ki jo lahko odstranite z glavnikom ali pa kasneje posesate s preproge ali kavča.
Če ga želite osrečiti, bo potreboval več kot le dobro hrano in skrbno nego. Kot nordijski delovni pes je zelo rad zunaj, ne glede na to, ali dežuje ali zunaj divja nevihta ali pa sneži. Priporočljivo je, da živite v hiši z vrtom, kjer lahko pes po mili volji teka naokrog. Seveda pa ga poleg tega še vedno morate peljati na sprehode. Vsekakor pa je Samojed primeren tudi za manjše stanovanje – vendar pa mora biti lastnik pripravljena, da ga pelje na sprehod v vsakem vremenu. Manjše kot je stanovanje, na daljše sprehode ga morate peljati.
Sibirski psi so odlični reševalni psi in so primerni za pasje športe, kot je recimo agility. Poleg vsakodnevne vadbe in zaposlovanja mu privoščite tudi počitek, saj družaben in zvest Samojed ne potrebuje le športnih aktivnosti, temveč si želi tudi pozornosti svojega lastnika. Če ga boste fizično in psihično zaposlili, bo z vami užival tudi ob umirjenih urah na kavču. To pa nikakor ni pes za lenobe!
Srednje velik zlati prinašalec obožuje otroke in je odličen družinski pes! Zelo je navezan na človeka, zato rabi malo nege in veliko vadbe.
Ubogljiv, naklonjen ljudem in prilagodljiv: srednje velik labradorec je izredno priljubljen družinski pes, čeprav ima kot prvotni delovni pes rad psihične in fizične izzive.
