© nspooner / stock.adobe.com
Nemški ovčar je ena najbolj priljubljenih delovnih psov na svetu, ki so zaradi svoje vsestranskosti, želje po učenju in zvestobi do lastnika tudi primerni kot družinski pes.
Prednike nemškega ovčarja so našli v Nemčiji že v 7. stoletju. Ti psi s trdo dlako so že takrat imeli širok razpon nalog. Čeprav je bil njihov glavni namen čuvanje ovac, so morali hkrati paziti in varovati lastnino pastirja. Vendar pa se zgodovina današnjega nemškega ovčarja uradno začne šele konec 19. stoletja. Leta 1871 je pruski kapetan Max von Stephanitz, ki danes velja za ustanovitelja pasme, začel ciljno vzrejati te raznovrstne pse.
Stephanitz je doživel izjemen uspeh s samcem Hektorjem von Linksrheinom, ki ga je leta 1898 po nakupu preimenoval v Horanda von Grafatha. Horand je bil prvi pes, vpisan v rodovniško knjigo novoustanovljenega združenja za nemške ovčarje Verein für Deutsche Schäferhunde (SV). Stephanitz je vsa svoja prizadevanja stavil na Horanda in njegovega brata Luchsa von Sparwasserja. Oba samca in tudi samica Mari von Grafrath danes veljajo za ustanovne potomce pasme nemškega ovčarja, pri večini psov pa je mogoče preveriti njihovo potomstvo.
Stephanitzov cilj je bil, da ustvari vsestranskega uporabnega psa. Hotel je, da rejci natančno vedo, kaj pričakovati glede narave in delovnih lastnosti psa. Zaradi svojega poguma, zvestobe, poslušnosti, vzdržljivosti in robustnosti je nemški ovčar svetovno znana in ena najbolj priljubljenih pasem delovnih psov, ki ga v mnogih državah uporabljajo kot pomočnike na policiji in v vojski. Med prvo in drugo svetovno vojno so te lastnosti povzeli kot “nemška vrlina”, nemški ovčar pa je postal simbol nacionalsocialističnega etosa. Po vojnah je zaradi protinemške zamere britanski kinološki klub spremenil ime pasme v alzaški volk, kasneje pa tudi v alzaški pes, da bi se izognili uporabi besede ”nemški”. Imena niso spremenili do leta 1977.
Kljub temu so tako Nemci kot tudi zavezniki med vojno iskali nemškega ovčarja, ki pa je postal slaven predvsem zaradi tega, ker so ga imeli kot psa čuvaja v koncentracijskih taboriščih in ker je služil kot zvesti spremljevalec Adolfa Hitlerja. Številne nacionalsocialistične propagandne fotografije prikazujejo Hitlerja z njegovim nemškim ovčarjem Blondijem. Kljub tej instrumentalizaciji in hudemu uničenju kot posledice druge svetovne vojne, pa je pasma po koncu vojne prevladala in kmalu spet postala ena najbolj iskanih uporabnih pasem na svetu. S preobrazbo mnogih pasem v družinske pse je nemški ovčar postajal vse bolj priljubljen tudi v tem pogledu.
Zelo malo pasem je tako vsestranskih kot nemški ovčar. Sprva so ga vzredili kot pastirskega psa za zaščito in čuvanje ovac. Danes pa ga poznamo kot službenega in stražarskega psa v policiji, vojski in carini ter tudi kot reševalnega in terapevtskega psa, psa za preiskovanje plazov in psa vodnika. Je vodilna pasma delovnih psov po vsem svetu.
Te pogumne, vztrajne in zanesljive pse ne moreta zamenjati niti človek niti stroj. Njihovi pastirski nagon, vzdržljivost in samozavest so legendarni. Ker je zelo pameten, se rad uči in je vedno pripravljen na delo, nove izzive sprejme v trenutku in je zato primeren za vsako nalogo. Nemški ovčar se zelo posveti ljudem in je stalen zvest spremljevalec svojega lastnika. Nemški ovčar je tako priljubljen predvsem zaradi svoje robustnosti, volje do dela, zanesljivosti in poslušnosti.
Nemški ovčar je postal priljubljen družinski pes tudi zaradi svoje zanesljivosti in zvestobe do ljudi. Če ga bomo dobro trenirali in stimulirali, bo postal odličen partner in spremljevalec ter se bo navadil na družinsko življenje. Če ga naučimo družbenih vrlin bo otroke imel zelo rad, hkrati pa se bo razumel z drugimi hišnimi ljubljenčki. Toda če ga boste imeli za družinskega psa, ga morate psihično in fizično zaposliti. Če pes ne bo dovolj aktiven in če ne boste zadovoljili njegovega nagona po vadbi ter volji do dela, bo razvil slabe navade, kar je dokaj redko pri tej preprosti pasmi. Postal bo živčen in preveč previden ter ga boste težko nadzorovali. Po drugi strani pa se bo fizični in psihično stimulirani nemški ovčar lepo zlil z vašo družino ter postal pravi soigralec, športni prijatelj in zvesti čuvaj.
© milanvachal / stock.adobe.com
Samci so visoki med 60 in 65 cm, samice pa med 55 do 60 cm. Nemški ovčar je srednje velik oz. velik pes. Sorazmerna oblika telesa je pravi pokazatelj njegove delovne vloge. Je močan in mišičast, čeprav še vedno deluje atletsko in gibčno. Stvari vedno rad počne hitro in ima močno ter dolgo hojo, kar izžareva njegovo neizmerno vzdržljivost. Glava v obliki klina je lepo sorazmerna s telesom in se konča z ravnim nosnim mostičkom ter črnim nosom. Nenazadnje pa bo njegov popoln škarjast ugriz, ki ga sestavlja 42 zob, navdušil vse po vrsti. Zaradi svoji pokončnih, naprej usmerjenih in črnih oči zgleda vedno pozoren na svojo okolico.
Dolgo časa je FCI priznaval pasmo, ki je imela samo zgornjo dlako. Nemški ovčar je bil uvrščen pod številko 166 in je spadal v skupino Ovčarji in Pastirski psi. Zgornja dlaka mora biti ravna, trdna in okrepljena z gosto poddlako, ki pse ščiti pred snegom, dežjem in hladnim vremenom.
Dolgodlako vrsto nemškega ovčarja so v standard FCI sprejeli šele leta 2008. Dolga, mehka dlaka tvori ”zastavice” in ”hlače” okrog ušes, okončin, repa ter ne leži tesno ob telesu. Zelo dlakav vrat ima značilno grivo. Barva zgornje dlake ali dolge dlake je črna z rjavo, rumena s svetlo sivimi vzorci in monotona črna ali volčje siva oz. siva z rjavimi vzorci.
Čeprav se občasno pojavijo beli nemški ovčarji, pa standard FCI meni, da gre za gensko napako. Leta 1968 je ameriški klub za ovčarje Shepherd Dog Club of America, ki je odgovoren za ameriški kinološki klub, tudi sam priznal standard FCI. Danes je edina izjema kanadski kinološki klub, ki še vedno sprejema bele nemške ovčarje kot del pasme. FCI od leta 1911 priznava bele ovčarje kot samostojno pasmo pod imenom Berger Blanc Suisse (beli švicarski ovčar). Kljub temu pa se belih nemških ovčarjev ne sme pariti s švicarskimi ovčarji, zato jih tudi ne moremo opredeliti kot švicarske ovčarje.
Žal se je število bolezni pasme večala z naraščanjem prebivalstva. Takrat so tudi pri nemških ovčarjih prvič odkrili displazijo kolkov (HD), ki prizadene številne pasme psov. Druga bolezen sklepov, ki velikokrat prizadene pasmo, je displazija komolcev (ED), pa tudi degenerativna lumbosakralna stenoza (DLSS), znana tudi kot sindrom Cauda equina, kar lahko vodi do znakov paralize. Poleg tega nemški ovčar vse pogosteje trpi zaradi očesnih bolezni in alergij.
Načeloma je nemški ovčar z razvojem pasme postal večji in bolj zajetnejši. Nekateri očitajo, da ta oblika pasme nima več veliko skupnega s prvotno pasmo, ki je bila nekoliko lažja in manj mišičasta, vendar bolj gibčna. Ta konflikt med rejci je na koncu privedel do razlikovanja med dvema različnima linijama pasme: na eni strani je reja, ki temelji na velikosti in estetiki ter ima zajetnejšo telo z nagnjenim hrbtom, na drugi strani pa je reja, ki temelji na zmogljivosti in daje prednost lažjemu telesu ter dobrim delovnim lastnostim.
Delitev Nemčije po drugi svetovni vojni je vplivala tudi na vzrejo nemškega ovčarja, pri čemer so se oblikovale različne pasemske linije. Na zahodu so vzrejali nemškega ovčarja, kot ga poznamo iz nanizanke Komisar Rex, na vzhodu pa so se osredotočili na ohranjanju značilnosti delovnega psa, ki je bolj temne barve. Vzhodnonemški ovčar ima atletsko telo, žive barve in močno glavo. Za ”zahodnjaka” je značilen predvsem raven hrbet. Obstaja v črni, zelo črni, sivo-rjavi in motni sivo-rjavi barvi. S ciljno selekcijo so pri vzreji zmanjšali tudi pojavnost displazije kolkov (HD).
Genetski testi na živalih, ki jih so namenjene za parjenje, lahko zmanjšajo tveganje za tovrstne dedne bolezni. Obstaja t.i. pasemska vrednost, ki nosi podatke o tem, v kolikšni meri je mlad pes nagnjen k določeni bolezni. Psi z zelo visoko genetsko nagnjenostjo izključujemo iz procesa vreje. Če želite imeti nemškega ovčarja, preverite, ali so bili opravljeni vsi preizkusi. Kužke kupite pri odgovornem rejcu, ki vloži veliko časa in denarja v zdravje svojih psov in vam z veselje poda vse informacije. Samoumevno je, da zdrav in dobro nadzorovan kuža ni na voljo po nizki ceni.
© Karola / stock.adobe.com
Preden se odločite za rejca, morate najprej vedeti, za kakšen namen boste imeli nemškega ovčarja. Večina rejcev je danes specializirana za vzrejanje različnih linij nemškega ovčarja, ki imajo različne značilnosti. Kako močan je na primer nagon po opravljanju dela ni popolnoma odvisno od vzreje. Vnaprej se pozanimajte, kakšno vrsto nemških ovčarjev določen rejec vzreja oz. izberite psarno, ki najbolj ustreza vašim potrebam. Čeprav nameravate imeti nemškega ovčarja za družinskega psa, pa se zavedajte, da ima vsaka vrsta nemškega ovčarja veliko voljo po učenju in nagon po delu, zato kratki sprehodi po ulicah ne bodo dovolj.
Raven aktivnosti vašega psa določa, katera hrana je zanj najprimernejša. Jasno je, da imajo psi, ki več ur na dan ”delajo” in telovadijo, različne prehranske potrebe od družinskih psov, ki veliko počivajo. Načeloma bi morali vsi psi ne glede na naloge, ki jih opravljajo, prejemati beljakovine, minerale in vitamine za zdrav razvoj. Meso je najpomembnejši vir beljakovin za pse in naj bi predstavljal približno 70 % hrane. Psu ponudite vnaprej pripravljeno, kuhano ali surovo hrano (BARF). 20–30 % naj bo vsebnosti sadja in zelenjave, da psu zagotovite nadaljnje pomembne vitamine in minerale. Preveč žita ali sladkorja nima kaj iskati v zdravi prehrani psov.
Oglejte si tudi našo ponudbo hrane za nemškega ovčarja!
Ker imajo nemški ovčarji običajno težave s sklepi, kot številne velike pasme psov, je pomembno, da v prvih mesecih ne rastejo prehitro. Kot kažejo študije, je displazija kolkov odvisna tako od genetske nagnjenosti kot od vrste hrane. Preveč maščob in kalorično bogate hrane pospešijo že tako hitro rast mladičev nemškega ovčarja in lahko povzročijo težave s sklepi tudi v starosti. Zato pri rejci povprašajte o natančnem prehranskem priporočilu in poskrbite, da boste mladiču dali primerno hrano. Poleg tega vam bo rejec svetoval, da pri mladičkih ne pretiravajte z vadbo. Sprva se popolnoma izogibajte vzpenjanju po stopnicah. Naravni odmori za počitek podpirajo zdrav razvoj kosti in sklepov.
Poleg primerne prehrane in vrsti primerni nastanitvi, je redno negovanje tudi del zdravega pasjega življenja. Dlaka nemškega ovčarja ne zahteva veliko dela, čeprav je redno krtačenje ključ za ohranjanje potrebne in zdrave teksture dlake. Ključnega pomena so tudi redna razgliščevanja in cepljenja. Poleg tega bodite še posebej pozorni na ušesa, oči in kremplje svojega psa, ki jih redno čistite in obrezujte, hkrati pa jih naj redno preverja tudi veterinar, če je slučajno prišlo kakšnih sprememb.
Če se odločite, da bo nemški ovčar postal del vaše družine, vnaprej razmislite o njegovih stanovanjskih potrebah, o njegovi negi in prehrani. Nemški ovčarji so predvsem delovni psi in jih imajo radi, če jih pokažete, da jih potrebujete. Zadostna fizična in psihična stimulacija sta ključni za prijetno sobivanje z nemškim ovčarjem. Kot lastnik nemškega ovčarja si boste morali vzeti čas, da se skupaj odpravite na dolge sprehode in kolesarske izlete ter da poskrbite za vrsti primerno vadbo, kot so pasji športi in trening, saj se nemški ovčarji zelo radi učijo.
Zaradi svoje vsestranskosti ima nemški ovčar rad skoraj vse vrste pasjih športov in je primeren tako za agility in pasji ples kot za poslušnost. Zaradi izjemnega vonja je idealen tudi za sledenje človeka ali živali. Za družinske nemške ovčarje je priporočljivo, da jih trenirate kot reševalnega psa, psa čuvaja ali pastirskega psa. Ne glede na izbrano aktivnost boste kmalu opazili, da odnos med vami in vašim psom vidno napreduje. Psi z dovolj natreniranim telesom in umom lahko uživajo v obdobjih počitka in so tudi bolj dovzetni za trening. Če imate dovolj časa za vadbo in trening svojega nemškega ovčarja, boste nagrajeni z izjemno ljubečim, športnim, vztrajnim, poslušnim in zvestim družinskim psom.
Srednje velik zlati prinašalec obožuje otroke in je odličen družinski pes! Zelo je navezan na človeka, zato rabi malo nege in veliko vadbe.
Ubogljiv, naklonjen ljudem in prilagodljiv: srednje velik labradorec je izredno priljubljen družinski pes, čeprav ima kot prvotni delovni pes rad psihične in fizične izzive.
