© volofin / stock.adobe.com
Čokat in okreten, trmast in uravnotežen, miroljuben in pripravljen braniti – nemški bokser je pes, poln protislovij. Vendar prav ta vsestranskost napravi bokserja za pravega multi talenta.
Moč in energija sta se izražala tudi pri danes izumrli pasmi Brabant mastifih, ki veljajo za neposredne prednike nemških bokserjev. V srednjem veku so bili ti psi kot vrsta Bullenbeisser razširjeni v veliko evropskih državah. Namenjeni so bili predvsem za lov na večje divjadi, kot so medvedi ali divje svinje. Od 16. do 18. stoletja so te močne pse uporabljali v Angliji tudi za borbene pse, ki so se borili z drugimi samci. S svojim širokim gobcem so tako močno ugriznili svojo žrtev, da so jo končno spravili na tla. Za vzrejo, ki je v tistih časih bila izključno v rokah lovcev, so bili izbrani predvsem psi z zelo širokim gobcem z navzgor obrnjenim smrčkom.
Opis te pasme Bullenbeisser, ki jo je George Franz Dietrich povzel v delu svojega priročnika za lovce in ljubitelje lova „Handbuch für Jäger, Jagdberechtigte und Jagdliebhaber“ 1820, že takrat spominja na izgled današnjega bokserja: „Bullen- ali medvedji čekani, niti ne tako velika, vendar močna pogumna pasma psov z debelo kratko glavo. Zagrabili so vse, na kar so planili, bili so pa težki. Negovali so jih, da so slišali vsak šum, zato so njihove uhlje prirezovali; tudi rep so krajšali. Oboje se je izvajalo, ko so bili mladiči stari šest tednov. Zaradi njihove zlobe in hudobije so bili ljudem in živalim zelo hitro nevarni; zato v veliko državah ni bilo dovoljeno, da se jih na tak način izkorišča.“
Medtem, ko ima postava in zgradba telesa psa pasme Bullenbeisser zelo veliko zunanjih podobnosti z nemškim bokserjem, značajno nima ta agresivni lovski pes čisto nič skupnega z današnjim priljubljenim družinskim psom. Sprememba značaja njihovih naslednikov je nastala zaradi pojava ognjenega orožja in je zelo omejila njihovo vzrejo. S križanjem z dobro vzgojenim angleškim buldogom so zato poskušali na koncu 19. stoletja vzrediti novo pasmo, ki bi sicer še spominjala na svoje prednike, ki pa bi se v značaju in s tem povezanim področjem uporabe jasno razlikovali. Leta 1895 so se ustanovitelji nove pasme povezali v prvi „Klub bokserjev“ v Münchnu. Ime Nemški bokser izvira iz v Münchnu uporabljenega izraza „Pivski bokser“. Münchenski vzreditelji so imeli že zelo zgodaj načrt, kako bi naj izgledal njihov „Pivski bokser“: „Lep, eleganten družinski pes, brez vsakršne nerodne zunanjosti ali celo odbijajoče zastrašujoče grdote.“ V bistvu je ta l. 1905 postavljen standard Kluba bokserjev veljaven še danes.
Dandanašnji nemški bokser pravzaprav priljubljen družinski pes, vendar tudi kot pes čuvaj, zaščitniški in reševalni pes, odličen je tudi kot spremljevalni in športni pes. Še posebno dobro se ta igriv in dobrosrčen pes znajde kot varuška za otroke in soigralec. Vsako zadano nalogo opravi bokser z odliko.
Razlog je v tem, da se je pripravljen podrejati in ga je zato enostavno izobraziti. Bokserji veljajo za zelo nekomplicirane pse, ki se radi učijo in, ki svojemu človeku prijazno in brez vsakršne zahrbtnosti stojijo ob strani. Zaradi njihovega mirnega in uravnovešenega značaja so odlično primerni za družinske pse. Tudi v družinah z malimi otroci se bokser dobro počuti. Njegova potrpežljivost, ki je pri malih, iskrivih otrocih ni nikoli preveč, je občudovanja vredna. Otroke nadvse obožuje in se z njimi igra in razgraja še do svoje visoke starosti.
Tako navezan in vdan, pozoren in buden, kot je do svoje družine, je lahko celo moteče za „družinsko idilo“. Do tujcev pa se po drugi strani nemški bokser obnaša sprva nezaupljivo in distancirano. V resnem primeru se ne bi obotavljal pred ščitenjem in branjenjem svoje družine. Pogum in neustrašnost, ki ju pri tem pokaže, napravita bokserja za zanesljivega psa čuvaja, na kar je lahko v primerjavi z drugimi pasmami zelo ponosen. Bokserji nikoli brez razloga ne odreagirajo popadljivo ali celo zlonamerno. Če mu njegov človek signalizira „konec alarma“, se ga lahko hitro prepriča o dobrih namenih obiskovalcev in z veseljem hitro sklepa nova prijateljstva.
Predvsem njegovi prirojeno močni živci in njegova izrazita samozavest, ki pri bokserju vedno prevladujejo, združujejo njegove, na prvi pogled protislovne karakterne lastnosti, v uspešno celotno sliko.
© Art Elysia / stock.adobe.com
Nemški bokser ne prepriča svojih ljubiteljev le z vsestranskim značajem, temveč tudi z nezamenljivo zunanjostjo. Karakteristična je predvsem njegova glava z vitko in robato lobanjo ter širok in mogočen gobec. Nadaljnja tipična karakteristika je tako imenovani predugriz, pri čemer lahko spodnja čeljust zgornjo čeljust le toliko presega, da se lahko nabrekla zgornja ustnica podpira z zobmi daljše spodnje čeljusti. Črna maska smrčka je odvisna od barve glave. Bokserji so v skladu z določili FCI rumenkastih ter progastih barvnih različic. Nianse rumene osnovne barve so od svetlo rumene do temno jelenje barve, pri čemer standard favorizira rdečkasto rumene tone. Pri progastih bokserjih morajo temne ali črne proge občutno izstopati od rumene osnovne barve. Bela lisa sme pokrivati tretjino površine glave.
Kratka, gladka in tesno oprijeta dlaka poudarja močno in mišičasto postavo nemškega bokserja. Kljub svoji precej čokati telesni zgradbi deluje bokser vse prej kot neroden ali lenoben. V živahnih gibih, pri katerih predvsem sprednje mišičaste noge zelo pridejo do izraza, se lahko prepozna moč in milina te pasme psov. Telesna zgradba bokserja je kvadratna, kar pomeni, da je telesna višina enaka dolžini telesa. Močan okrogel vrat poteka v elegantnem loku od vratnega nastavka do ramen.
Rep in uhlji se v zadnjem času puščajo naravni. Kupiranje uhljev, pri čemer so pri sedem tednih starih mladičih del zunanjega uhlja odrezali, je v skladu z zakonodajo o zaščiti živali od l. 1986 v Nemčiji prepovedano. Tudi rep se od l. 1998 ne sme več krajšati. Ker pa prepoved kupiranja ni sprejeta v vseh državah, je možno še vedno videti bokserje s kupiranimi uhlji ali repom. V skladu s FCI zato kupirani uhlji in rep niso pripoznani kot napaka, vendar se kupiranje iz lepotnih razlogov seveda v osnovi zavrača. Naravno raščeni uhlji so prav tako kot rep visoko nastavljeni in segajo tesno prilagajoče se do čeljusti. Temne oči s črnimi očesnimi vekami dajejo bokserju njegov značilen izraz.
Klub bokserjev s sedežem v Münchnu je še danes pristojen za postavljanje standardov te pasme. Končno je le-te prevzela tudi FCI. Medtem, ko je bokser, ki je bil l. 1924 uradno priznan za službenega psa, na začetku bil vzrejen predvsem za delovnega psa, je danes vzreja za ta namen redka. Omembe vredno pa je, da so imeli člani Kluba bokserjev – kljub tej začetni vzreji bokserjev za delo – vedno v uvidu razvoj značaja te pasme psov in v svoji dolgi zgodovini bokserji zato niso bili nikoli vzrejeni le za delo ali lepotna tekmovanja. Tako je lahko bokser optimalno razvil svoje številne karakterne značilnosti.
Svetovno znano razpoznavnost je nemški bokser doživel v 30. letih, ko se je kinologinja Friederun Stockmann s svojo obliko popolnoma dokončanega bokserja „vom Dom“ udeležila številnih razstav in podelitev nagrad. S svojim bokserjem Lustig vom Dom je postavila ga. Stockmann osnovo za današnjo vzrejo bokserjev in je prinesla pasmi svetovno priljubljenost in slavo.
Poleg prvega Kluba bokserjev, evidentiranega v Münchnu, obstajajo danes po svetu številna združenja, ki so posvečena vzreji nemških bokserjev. Poleg nacionalnih in svetovnih prvenstev, organizirajo tudi deželne in krajevne skupine teh klubov redne razstave in preverjanje sposobnosti pasme. Merila za uspešno vzrejo bokserjev se postavljajo po zgledu Kluba bokserjev iz Münchna. Tako so za vzrejo dovoljeni le bokserji, ki popolnoma in v celoti ustrezajo zahtevam standardov. Poleg izgleda in zdravja se preverjata tudi značaj in kondicijsko stanje psa. Bokserji, ki niso prestali testa primernosti za vzrejo, se rigorozno izločijo iz vzreje. Nadzorniki pasme spremljajo leglo istih vzrediteljev od rojstva in izstavljajo po izpolnjevanju predpisov overjene rodovnike v skladu z VDH in FCI.
Stroge kontrole bi naj predvsem preprečevale širjenje dednih bolezni. Žal so bokserji nagnjeni k nekaterim boleznim, kot so deformacije sklepov, displazija kolkov (HD), osteoartritis ali spondiloza (artritis hrbtenice). Tudi tumorji in srčna obolenja so pogosta. Skrbna vzreja je zato za to res občutljivo pasmo bistvenega pomena. Pri zdravstveni oceni psa za vzrejo je idealno, da se skrbno pregledajo ne le starši, temveč tudi sestre in bratje, polsestre in polbratje, stari starši, tete in strici. Previdnost je nujna predvsem pri bokserjih, ki se kupijo po „ugodni ceni“ od nezanesljivih vzrediteljev. Za preprečevanje plačevanja visokih računov pri veterinarjih in prezgodnje smrti psa, je priporočljivo, da se kupci temeljito poučijo o vzreditelju. Članstvo v Klubu bokserjev in prisotnost certificiranega rodovnika z grbi v VDH in FCI so znaki resnega vzreditelja, ki zagotavljajo veliko predanost in zavezanost vzreji pasme. Večina 12.000 članov Kluba bokserjev obdržijo svoje bokserjem v družini. Na vadiščih 220 lokalnih skupnosti poteka trening in usposabljanje mladičev. Poleg številnih športnih aktivnosti so na dnevnem redu naloge za vzdrževanje, nego in vzgojo bokserja.
© K.-U. Häßler / stock.adobe.com
Psi potrebujejo prehrano bogato z mesom. Glede na to, da je nemški bokser tudi zelo aktiven in športen pes, more biti hrana seveda prilagojena njegovi visoki ravni aktivnosti. Obstaja več različnih načinov hranjenja, na primer hranjenje s suho ali mokro hrano, kuhanje ali BARF. Katera izmed teh oblik je najbolj primerna za vašega ljubljenčka je odvisno od številnih dejavnikov (na primer zdravstvenega stanja ali starosti psa). Včasih je najboljša metoda za hranjenje bokserja tudi kombinacija različnih vrst prehrane. V kolikor niste prepričani, kaj bi najbolje ustrezalo vašemu psu, se posvetujte z vrediteljem ali veterinarjem. Nekatere znamke hrane, kot so na primer Royal Canin ali Eukanuba ponujajo hrano, ki je posebej prilagojena potrebam bokserjev. Tudi pasji prigrizki so zelo pomembni, predvsem za treniranje psov in zdravo nego zob. Poskribite tudi, da ima vaš pes zmeraj na voljo dovolj sveže pitne vode.
Nemški bokser velja za zelo nekompliciranega in prijaznega psa, ki se rad podreja svojim ljudem in kljub temu, da pridejo tako optimalno v ospredje njegove značajske lastnosti, potrebuje dobro in dosledno vzgojo. Bokserjev učljiv značaj in pokorna poslušnost delajo iz njega zelo prijetnega učenca, katerega izobraževanje hitro prinese sadove. Pomembno za bokserja je, da se z njim ravna mirno, sproščeno in s polno humorja. Pri prisili ali celo nasilju lahko bokser pokaže svojo trmo in svojeglavost, kar zagotovo ni v interesu njegovega lastnika. Če se psi počutijo odlično, so svoji družini vedno zvesti in voljno sledijo pravilom svojih ljudi.
Čisto zgoraj na „lestvici dobrega počutja“ je pri bokserjih njihov športni program. Bokserji so zelo agilni psi, ki se radi veliko gibajo. Radi imajo dolge sprehode z družino, prav tako kot tek s svojim športno navdušenim lastnikom ali lastnico ali pohodniške izlete v naravo. Ko je gibanje na svežem zraku povezano še s kratkimi igricami, nima razigrani bokser več nobenih zadržkov. Še starejši psi so vsakič navdušeni nad igro z žogo, palčkami, piskami ali igrami vlečenja. Ni čudno, da se bokser tako dobro razume z malimi otroci, navsezadnje deli z njimi svoj veder in vesel značaj in neumorno brezmejno veselje do igre. V družinah z otroci se zato počutijo bokserji ekstremno dobro. Še posebno v družinah z malimi otroci, kjer je ponavadi precej burno, ostanejo bokserji zaradi svojih robustno močnih živcev uravnovešeni in prijazni. Težave lahko nastanejo le z mladimi bokserji, ki lahko s svojo zanesenostjo prestrašijo otroke (ali njihove starše). Mladiči v svojem veselju do igranja ne poznajo meja in včasih reagirajo že nekoliko preveč vihravo. Da se mladi bokserji naučijo previdno ravnati z otroci (in odraslimi), je pomembna dosledna vzgoja že od začetka – le tako se lahko pes nauči, da v odnosu z ljudmi obstajajo določena pravila in meje. To pa vendarle ne pomeni, da odrasli bokserji, ki v mladih letih niso prišli v stik z vzgojo, ne morejo tega nadoknaditi. Če se boste zanimali za psa iz doma za živali, se splača udeležiti nekaj ur v pasji šoli, kjer bo bokser zagotovo spet dobil veselje do učenja.
Zaradi svojega doživljenjskega veselja do učenja in svoje prirojene pripravljenosti do podrejanja, so bokserji zelo primerni tudi za novopečene lastnike psov, vendar to ne pomeni, da človek brez vsakršnih informacij vzame oz. kupi bokserja. Torej, če bo bokser vaš prvi pes, je primerno, da se – poleg običajnih osnovnih dejstev o pasmi – nujno naučite nekaj pravil o vzgoji in nekaj vaj, ki bodo vašemu bokserju v veselje in zaradi katerih boste zagotovo postali neločljiv par z vašo živaljo.
Srednje velik zlati prinašalec obožuje otroke in je odličen družinski pes! Zelo je navezan na človeka, zato rabi malo nege in veliko vadbe.
Ubogljiv, naklonjen ljudem in prilagodljiv: srednje velik labradorec je izredno priljubljen družinski pes, čeprav ima kot prvotni delovni pes rad psihične in fizične izzive.
