© Piotr Wawrzyniuk / stock.adobe.com
Pinč v malem formatu? Ne bodite razočarani! Miniaturni pinč je „že pravi kerlc“. Kdor išče ljubkega in prijetnega psička, potem miniaturni pinč ni zanj. Kljub svoji velikosti ima bistri družinski kuža ogromno potrebe po športu in gibanju ter bo svojega lastnika zaposlil na več načinov.
Če sodimo po njegovi zgodovini, njegov izjemen nagon po čuvanju in lovu nista nikakršen čudež. Psi tipa pinč izvirajo iz „psov šote“, ki so se že pred več tisoč leti priključili ljudem. Kot kažejo najdbe kosti in lobanj, je ta „pratip psa“ že varoval kamnita naselja pred glodalci in drugimi škodljivci. Konec 19. stoletja je bilo možno srečati pinče na skoraj vsakem posestvu. S svojim vzdevkom „podganar“ so bili ti štirinožci zelo priljubljeni pri kmetih zaradi svoje budnosti in spretnosti pri lovu na podgane in miši. Umetniki preživetja, kot so podgane, so spretnim tačkam pinča komajda ubežale.
Pinči z gladko in grobo dlako, ki so danes poznani kot šnavcerji, so takrat še pripadali enakemu tipu pasme, kot dokazuje zgodovina še danes obstoječega „Pinč-šnavcer kluba“ iz leta 1895. Šele na začetku 20. stoletja je začel ustanovitelj kluba Josef Berta pri vzreji ločevati pinče z gladko in grobo dlako. Čista vzreja miniaturnih pinčev se je začela v zelo zgodaj in tako se je miniaturni pinč hitro ločil od svojih večjih pripadnikov vrste. Za razliko od nemškega pinča je miniaturni pinč hitro postal priljubljen družinski hišni pes. Že na prelomu stoletja so ga imeli v veliko zasebnih gospodinjstvih. Knjiga vzreje kluba Pinč-šnavcer iz leta 1925 vsebuje 1.300 zapisov. Posebno dame iz fine družbe so se rade krasile z elegantnim malim psom. Še Felix Ebener je leta 1937 opisal priljubljenega modnega psa z besedami: „Potrebuje malo prostora in nege, je zelo lepega vedenja in manir ter je še posebej očarljiv in eleganten. S svojimi čistimi tačkami, kratko gladko dlako, ga lahko zagotovo dvignemo tudi na najbolj elegantno oblazinjeno pohištvo […].“
Kot eden prvih rejcev je Josef Berta spoznal, da miniaturni pinč ni noben „salonske kuža“. Berta sam je bil nad svojim lastnim miniaturnim pinčem Maxom von Klein-Parisom tako očaran, da je poročal naslednje: „Imel sem mnogo pogumnih psov, nekateri so v mojem domu pustili nepozaben vtis. Toda vse je prekosil Max, najboljši, najrazumnejši, najprijetnejši in najkoristnejši pripadnik hiše, ki sem ga kdajkoli imel!“ S svojo hvalnico je motiviral tudi druge rejce psov, da so za vzrejo izbrali to posebno pasmo. Berta in njegovi kolegi so miniaturnega pinča končno vzredili takšnega kot je danes: nezamenljiv pes z dobrim značajem, drznim temperamentom, robustnim znanjem in ponosno lepoto.
Na zunaj je miniaturni (pritlikavi) pinč mali podoben nemškemu pinču, in je tako rekoč „mini-izvedba“ večjega pinča. Z višino od 25 do 30 cm je miniaturni pinč približno 20 cm manjši kot njegov večji „brat“ in s samo štirimi do šestimi kilogrami telesne teže tudi okoli deset kilogramov lažji.
Je bolj kvadratne oblike, kar pomeni, da sta telesna višina in dolžina približno enako dolga. Prav tako ustreza celotna dolžina glave dolžini od ramen do začetka repa. Pritlikavi pinč ima zelo mišičasto in elegantno telo, ki zaradi kratke gladke v gibanju posebno lepo pride do izraza. Njegova glava je močna in podolgovata, njegovo čelo plosko in brez gub. Uhlji V-oblike so visoko na glavi. Nekateri miniaturni pinči imajo tudi stoječe uhlje ali naprej spuščene uhlje. Spuščena linija mora biti pri tem pod ali na ravni zgornjega dela glave. Rep je naraven, cilj vzreje je sabljasta ali srpasta oblika.
Tesno prilegajoča koža brez gub je pokrita z debelo kratko dlako in nima nikakršnih plešastih lis. Zaradi gladke strukture, se dlaka čudovito sveti. Miniaturni pinč obstaja v črno rdeči barvi in v enobarvni rjavi barvi. Pri črno rdeči varianti je glavna dlaka lakasto črna z rjastimi ali rjavimi znamenji. Zelo temni in ostro omejeni ožigi lahko potekajo preko oči, po spodnji strani vratu, na sredini sprednjih nog, na tačkah, na notranji strani zadnjih nog in pod korenom repa. Karakteristična sta tudi dva enakomerna, čisto razmejena trikotnika na sprednjem delu prsnega koša. Pri enobarvnih psih zadostuje rjavi ton dlake od jelenje rdeče do rdeče rjave in do temno rdeče rjave. Zaradi svoje jelenje rdeče barve se miniaturni pinč imenuje tudi jelenji pinč.
© Grigory Bruev / stock.adobe.com
V primerjavi z nemškim pinčem se pritlikavi ali jelenji pinč v angleškem jezikovnem prostoru imenuje mini pinč ali miniaturni pinč. Drugače kot pri običajnih malih pasmah psov pa mu pritlikavi zunanji izgled ne prinaša zdravstvenih slabosti. Telo miniaturnega pinča kar prekipeva od moči in če ga opazujemo, hitro spoznamo, kako robusten in športen je mali kerlc v resnici. Miniaturni pinči so primerni za hojo, hribolazenje, kolesarjenje ali tekanje, mali gibčni in hitri psi so navdušeni nad skoraj vsemi športnimi aktivnostmi s svojim lastnikom. Glavno je, da so zraven!
Ti vdani psi zato ne marajo, da bi jih pustili same – tu velja stari pregovor, ki pravi „Pinč ne ostane rad sam!“. Miniaturni pinči so zelo fiksirani na svoje ga lastnika in jim najraje sledijo povsod. Pri tem izkazujejo običajno vedenje „en pes za enega človeka“. Njihova ljubezen je v celoti usmerjena le na eno edino osebo. To ne pomeni, da se ne bi mogli tesno navezati tudi na druge družinske člane, jih upoštevali in radi šli z njimi na sprehod, vendar se prav „popolne“ počutijo samo, ko je na njihovi strani ponovno njihov najtesnejši zaupnik. V svoji leta 1905 predstavljeni knjigi „Nemški psi“, je Richard Strebel pisal o miniaturnem pinču, ki je ob prelomu stoletja živel pri njem: „Njegov karakter je občudovanja vreden, v celi hiši priznava le mojo ženo, kljub temu, da ga vsi razvajamo, vsi poskušamo pridobiti njegovo ljubezen, vendar vsi poskusi so zaman!“
Kljub temu da miniaturni pinč velja prej za uravnoteženega in razigranega psa, ki je vedno dobre volje, se še danes kaže njegov izrazit nagon po čuvanju, ki ga ima od svojih prednikov, ki so ščitili hišo in posestvo pred vsiljivci in škodljivci. Posebno, če gre za dobrobit njegovega tako močno ljubljenega lastnika, kaže miniaturni pinč občasno res nizek prag vzdraženosti. Z dobro socializacijo mladička in dosledno vzgojo lahko preprečimo, da postane agresiven pes. Miniaturni pinči kažejo izredno pripravljenost za učenje in so zaradi svojega zelo hitrega razumevanja dobro vzgojljivi. Seveda mu moramo pustiti tudi dobršno mero radovednosti in prostega razvoja. Miniaturni pinč potrebuje občutno več gibanja kot druge pasme psov njegove velikosti in pri tem želi da ga izzivamo tako fizično kot miselno. Če boste na to pozorni, na primer s pomočjo pasjega športa, bo minitaurni pinč prijeten in uravnotežen družinski pes. Tudi z drugimi hišnimi živalmi, kot so na primer mačke ali ptiči, se dobro razume. Na prostem živeče miši ali mačke, ki mu rade pobegnejo, bodo vsekakor vedno znova zbudile njegov prirojeni nagon po lovu.
© Grigory Bruev / stock.adobe.com
Kot eden najbolj poznanih rejcev tega zdravega in elegantnega miniaturnega pinča je bil Ernst Kniß-Leipzig, ustanovitelj psarne miniaturnih pinčev „vom Klein Paris“, ki je s svojimi psi „Champion Wichtel“, „Ulrich“, „Dirndl“, „Heinerle“ in „Gretel von Klein-Paris“ odločilno prispeval k uresničitvi ciljev vzreje. Dokazilo o resni vzreji, ki je zapisano s pasemskim standardom, je takrat in še danes članstvo v klubu Šnavcer-pinč. Zdrav razvoj miniaturnega pinča naj bi pri vzreji vedno stal v ospredju. Bolezni, ki so pogoste pri malih psih, so pri mininaturnih pinčih vse drugo kot tipično pasemske; miniaturni pinči veljajo za zelo vitalne in zdrave pse.
V tem pogledu nimajo nič skupnega s tako imenovanim „mini-miniaturnim pinčem“ ali „prašičjim podganarjem“, ki so vzrejeni pretirano majhni in nežni ter so zaradi tega zelo nagnjeni k boleznim. Ti mali psi, kjer še celo odrasli včasih tehtajo le dva kilograma, izvirajo v večjem delu iz masovne vzreje in v Nemčiji niso priznani s strani nobenega društva FCI. Miniaturni pinč ima z „mini-miniaturnim pinčem“ najbolj skupnega to, da sta oba psa zelo občutljiva na mraz. Tanki uhlji so posebno ogroženi, saj lahko hitro utrpijo omrzline. Pri zelo hladnih temperaturah bi bilo najbolje, če bi mu nadeli pasji plašč.
Pri izbiri primernega rejca miniaturnega pinča moramo nujno preveriti, če poteka vzreja v skladu s predpisanimi pasemskimi standardi FCI. Da se prepričate o resnosti rejca, bi ga bilo dobro obiskati na domu in videti leglo, torej mladiče in vsaj njihovo mamo. Pri enem od teh obiskov naj vam rejec izčrpno poroča o lastnostih „njegove“ pasme psov in pove veliko dragocenih namigov za vzrejo in prehrano psa. Seveda se bo pri tem pozanimal tudi o vaših življenjskih okoliščinah. Le tako lahko ugotovi, če bo eden od njegovih miniaturnih pinčev pri vas užival. Resen rejec želi svoje mladiče prodati primernemu lastniku in ga ne zanima samo denar.
Ne glede na pasmo, vsi psi potrebujejo prehrano, ki je bogata z mesom in vsebuje malo žit. Hrano za pse izberemo glede na težo, starost in druge lastnosti svojega psa. Če ste v dvomih, se posvetujte z veterinarjem.
© Grigory Bruev / stock.adobe.com
Če razmišljamo o nakupu miniaturnega pinča, nam mora biti jasno, da je to mali pes, ki pa potrebuje veliko pozornosti in gibanja.
Miniaturni pinči so zelo zvesti psi, ki potrebujejo veliko kontakta s svojim lastnikom. Tisti, ki so zaposleni za polni čas, tu žal ne pridejo v poštev, saj psa ne smemo pustiti veliko samega. Najboljši so športni navdušenci, ki imajo čas in se želijo s svojim štirinožcem gibati malce več, kot pa se samo podati na kratek sprehod. Kljub svoji velikosti so miniaturni pinči odlični spremljevalni psi za različne prostočasne aktivnosti, kot so jahanje, hoja, hribolazenje, tekanje ali kolesarjenje. Tudi v pasjem športu, kot je na primer agility, ta hiter in okreten pes zelo uživa. Čas, ki ga posvetimo miniaturnemu pinču, pa lastniki ne bi smeli posvetiti le športu, temveč bi ga morali nameniti dosledni vzgoji. V pasjih šolah se miniaturni pinči učijo brzdati svoj, včasih vzkipljiv značaj in se kljub svojemu prirojenemu teritorialnemu nagonu sproščeno odzivati. Idealno se začne takšna socializacija že v času mladička. Ker miniaturni pinči potrebujejo veliko oskrbe, niso ravno primerni za družine z majhnimi otroki, starimi manj kot tri leta.
Za dobro vzgojo in socializacijo je šport s štirinožcem seveda nepogrešljiv, kajti psi, ki se bodo zunaj dovolj utrudili, se bodo doma sprostili. Če mu omogočite dovolj telesne in miselne vadbe, se bo tudi v stanovanju počutil dobro. Odvisno od obsežnih športnih ali „vzgojnih“ aktivnosti, je telesna nega miniaturnega pinča res enostavna. Kratko dlako ni potrebno pogosto krtačiti. Za odstranjevanje umazanije zadostuje le vlažna krpa, s katero na kratko obrišete dlako.
Miniaturni pinč potrebuje le svojega lastnika, ki zna ceniti njegov budni značaj in ima željo, da se mu posveti z vso „dušo in telesom“. V zahvalo prinaša miniaturni pinč veliko ljubezni in dobre volje. Njegov lastnik se lahko veseli zvestega spremljevalca, ki bo vsakič pripravljen na igro in bo tudi vedno ob njegovi strani.
Srednje velik zlati prinašalec obožuje otroke in je odličen družinski pes! Zelo je navezan na človeka, zato rabi malo nege in veliko vadbe.
Ubogljiv, naklonjen ljudem in prilagodljiv: srednje velik labradorec je izredno priljubljen družinski pes, čeprav ima kot prvotni delovni pes rad psihične in fizične izzive.
