© otsphoto / stock.adobe.com
Pregovorni pogled jazbečarja je stopil že marsikatero srce prijatelja živali. Izvedite na tem mestu več o kompaktnih psih pasme jazbečar.
K znanim ljubiteljem pasme spada na primer Napoleon Bonaparte, ki se je rad obdal z jazbečarji in je enega izmed svojih štirinožnih ljubljenčkov poimenoval celo „Napoleon“. Njegov zadnji živalski spremljevalec je dobil svoje mesto počitka celo poleg sarkofaga svetovno znanega vladarja. Kot lovski psi so bili jazbečarji dolgo časa privilegij plemstva in so nekatere izmed njih njihovi mali štirinožci z veseljem ovijali okoli prsta. Cesar Wilhelm II. je dal svojemu priljubljenemu jazbečarju Erdmannu zgraditi celo spomenik z napisom „Andenken an meinen treuen Dachshund Erdmann (1890-1901) W[ilhelm] II“ neuraden prevod: „V spomin mojemu zvestemu jazbečarju Erdmannu (1890-1901) W[ilhelm] II)“. In tudi britanska kraljica Elizabeta II., ki je znana ljubiteljica psov pasme valižanski ovčar, se ne more upreti šarmu jazbečarja: vzredila je celo psa imenovanega „Dorgis“, križanca med jazbečarjem in valižanskim ovčarjem. Tudi ustvarjalci so cenili pametne kerlce in so jih štirinožne muze navdihovale: slikar Pablo Picasso in njegov jazbečar Lump sta veljala za neločljiva, kar številne fotografije harmoničnega para tudi nedvomno dokazujejo. Umetnik Andy Warhol je upodobil svoja jazbečarja Archie in Amos v številnih svojih delih.
Potem, ko jazbečar ni bil več privilegij plemstva, je vihravo hitro osvojil srca prijateljev psov po celi Evropi. Predvsem v Nemčiji je lahko človek videl štirinožne pse na strani svojih gospodarjev sprehajati se po mestih in gozdovih – priljubljenost kot družinskega psa je rasla bliskovito. Olimpijske igre 1972 so njegovo slavo nedvomno bliskovito ponesle po celem svetu: maskota največjega športnega dogodka je bil barvit jazbečar po imenu Waldi, ki je kot „tipično nemški“ tudi predstavljal svojega gostitelja. Danes so jazbečarji prej posebneži kot modni psi in jih je vedno manj videti na ulicah. V Nemčiji, trdnjavi jazbečarjev, je število prijavljenih mladičev že leta v upadanju. To je tudi posledica naraščajočega števila pasem psov podobnih velikosti: od Jack Russell terierjev do mopsov – ljubitelji psov imajo danes dejansko večjo izbiro. In kljub občasnemu posmehovanju glede psa, ki je imenovan tudi „Sausage Dog (klobasast pes)“ in njegovega plastičnega kolega, znanega kot „kimajoči pes“, ki krasi avtomobilske okenske police, ima pasma kljub vsemu veliko oboževalcev, ki znajo ceniti tega pametnega in samozavestnega spremljevalca.
Jazbečar izvira iz Nemčije, kjer so jih verjetno v Srednjem veku ciljno vzrejali iz psov pasme nemški gonič. Uradni vzreditelji obstajajo tudi izven plemstva od konca 19. stoletja, standard za rejo pa obstaja vendarle šele od leta 1925. Ime pasme izvira iz programa: „psi jazbečarji“, ki so bili zanesljivi spremljevalci lovcev in so se uporabljali za samostojni lov na jazbece in lisice. Kratke noge so jim omogočale vdor v jazbine jazbečarjev in lisic, pri čemer je naloga jazbečarja predvsem pregnati plen iz jazbine – v boj z gozdnimi prebivalci se naj raje ne bi spuščal. Vendar so štirinožni lovci tudi na površju kazali svoje številne kvalitete, na primer pri iskanju sledi. Dandanašnji so jazbečarji priljubljeni spremljevalni psi, prej kot čisti delovni psi na dolžnosti.
Jazbečarje zelo hitro prepoznamo po njihovi tipični telesni zgradbi: kratke noge prenašajo mišičasto podolgovato telo. Pokončna glava z visečimi uhlji spada prav tako k standardu jazbečarja. Karakteristično za jazbečarja je njegovo razmerje telesa z dolgim hrbtom, kar mu je tudi prineslo šaljivo ime „klobasast pes“. Kljub nizkim nogam se predstavniki te pasme praviloma gibljejo zelo živahno in hitro. Kompaktni psi so razdeljeni v tri velikosti, pri čemer največji med jazbečarji lahko tehta tudi do 9 kg. Nekoliko manjši je „pritlikavi jazbečar“ s 30 do 35 cm obsega prsnega koša in teže 6–7 kg. Najmanjši predstavnik pasme je „zajčji jazbečar“ z do 30 cm obsega prsnega koša in največ 3 kg telesne teže.
Raznolikost je pri priljubljeni pasmi prisotna tudi glede barve dlake, kajti trije tipi velikosti so pri tem razdeljeni v vsakič tri tipe dlake: tako obstaja dolgodlaki jazbečar s svilnato dolgo dlako, resasti grobodlaki jazbečar s ščetinasto dlako in brado ter kratkodlaki jazbečar z gladko oprijeto dlako. Vse tri dolžine dlake se lahko občudujejo v več barvnih niansah: tako obstaja enobarvni jazbečar npr. v rdeči barvi, rumeni ali rdeče-rumeni, dvobarvni jazbečar v kombinaciji črna-rjava in lisasti štirinožec s temno osnovno barvo in svetlimi madeži. Bela je pri tem vsekakor izključena – tako ostaja jazbečar barvno ujemajoč s svojim priljubljenim okoljem gozdom.
© otsphoto / stock.adobe.com
Mali pes, velika samozavest: pogojeno z izvirno uporabo jazbečarja pri samostojnem lovu je prineslo malim štirinožcem pogosto veliko samozavesti. To je lahko – pogosto tudi pri srečanju z veliki psi – povečalo možnost spora, kajti nekateri jazbečarji so jim odrekali pripisano spoštovanje. Ker jazbečarji pripadajo štirinožcem, ki samostojno delajo, sami najraje odločajo kam iti. Jazbečarji z izrazitim „will to please“, ki z iskrivim veseljem pričakujejo nove naloge, da osrečijo svojega lastnika, so presenetljivo v manjšini. Za ljubitelje jazbečarjev velja: že v starosti mladiča začnite z ljubečo dosledno vzgojo! To krepi tudi vez med psom in lastnikom, ki jo je potrebno pri jazbečarjih previdno graditi. Tudi, če se običajno nagibajo k izkazovanju manjšega spoštovanja do drugih štiri- in dvonožcev, so jazbečarji praviloma uravnovešeni spremljevalci, ki niso bojazljivi in niti agresivni.
Kratke noge jazbečarja so lahko zanj pogubne: lahko privedejo do zgodnje okostonelosti na prednjih tačkah in posledično do ukrivljenih udov. Zaradi razmerja dolgega hrbta z dolgo hrbtenico do ostalega telesa so jazbečarji nagnjeni tudi k določeni vrsti hernije diska, ki jim pravijo tudi „ohromelost jazbečarja“. Tu pride do stisnjenja živcev v hrbtenici – štirinožec tako npr. svojih zadnjih nog ne more več nadzorovati. Preventiva je kot pogosto velikokrat boljša od zdravljenja: močno mišičevje na hrbtu zaradi veliko gibanja ter zdrava telesna teža ščitijo vašega jazbečarja pred to tipično pasemsko boleznijo. Ko enkrat pride do ohromelosti, ni več povratka, vsekakor pa lahko simptome z zdravili, psihoterapijo ali kirurškim posegom olajšamo.
Stopnice lahko nastanek ohromelosti jazbečarja še spodbudijo – zato vašega jazbečarja previdno nosite po stopnicah. Jazbečarji z resasto dlako veljajo za robustnejše predstavnike svoje pasme – vsekakor naj bi imeli tudi večjo glavo.
Kot smo že omenili, ne smete dovoliti, da ima vaš jazbečar prekomerno težo. Pazite na uravnoteženo prehrano in veliko gibanja. Priboljške ponujajte v zmernih količinah. Za vzdrževanje telesen teže vam priporočamo, da vašega psa redno tehtate. Izberite kakovostno hrano, ki mu bo nudila vsa potrebna hranila. Prehranske potrebe se od psa do psa razlikujejo. Na prehrano psov torej vpliva več dejavnikov. Sem spadajo starost, raven aktivnosti in teža. Na splošno mora biti hrana čim bolj bogata z mesom in naj vsebuje čim manj žit. Ali se boste odločili za mokro ali suho hrano, je odvisno od vas in seveda od želja vašega štirinožnega prijatelja. Alternativna prehranska metoda je vrsti primerna bio-surova hrana (BARF). Na ta način bo vaš pes prejel obilico svežega mesa, drobovine, zelenjave in vitaminov ter mineralov. Hrana BARF temelji na izvirni mesojedi prehrani psa. Ker mora ta način prehrane biti prilagojen posebnim potrebam štirinožcev, je za to potrebno temeljito strokovno znanje. V primeru negotovosti priporočamo, da se posvetujete z veterinarjem.
Da se jazbečar v svoji koži resnično dobro počuti, potrebuje redno nego dlake. Krtačite vašega jazbečarja najbolje večkrat na teden – vseeno ali imate doma dolgo- ali kratkodlakega jazbečarja. Dlaka dolgodlakega jazbečarja zahteva seveda več časa. S svojimi kratkimi nogami jazbečarji radi brskajo pod gosto podrastjo – zato bodite ob krtačenju pozorni na morebitne ugnezdene škodljivce na vašem štirinožcu.
© pololia / stock.adobe.com
Jazbečarji so trmoglavi in njihova vzgoja zahteva potrpljenje, empatijo in veliko mero doslednosti. Glede tega ima veliko vlogo prvotna uporaba psa kot samostojnega lovca, kajti kot takšen mora biti v stanju pogumno in samozavestno sprejemati odločitve. Postavite jasna pravila in bodite vedno dosledni! Jazbečarji se ponavadi hitro naučijo kaj se od njih pričakuje – in to upoštevajo. Če pa pri vzgoji jazbečarja popuščate, bo vaš štirinožni sostanovalec to brez sramu izkoriščal. Kot lovski pes ima jazbečar ponavadi velik nagon po lovu – cilj vzgoje bi naj bil to imeti pod kontrolo. Na odnos z drugimi živalmi in otroci je potrebno jazbečarja navajati že v starosti mladička, da bodo bolj združljivi. Tako se lahko navaja tudi na druge hišne živali, vsekakor pa ostajajo male živalce „prosto v naravi“, na sprehodih, praviloma še vedno „plen“ v očeh strastnega lovca. Prosto tekanje po gostih gozdnatih področjih je možno le z vrhunsko vzgojenimi jazbečarji.
Pametne glave s karakterjem potrebujejo veliko zaposlitve, da se ne začnejo dolgočasiti. Prinašanje, iskanje skritih predmetov v hiši in na vrtu, vadba trikov – vse to je za pametnega psa dobrodošla sprememba in poleg tega krepi tudi vez med človek in živaljo. Za vrste športov, kot je agility, mali vihravčki niso najbolj primerni, imajo pa radi dolge sprehode – veliko gibanja je najboljša zaščita pred za to pasmo značilno ohromelostjo. Na daljših sprehodih jim je potrebno zagotoviti tudi dovolj časa za izdatno brskanje in vohljanje.
Ali želite vsak dan uživati ob pogledu na jazbečarja in sprejeti jazbečarja v vaš dom? Dobra izbira! Vsekakor pa bi si naj pred vselitvijo vašega novega sostanovalca razjasnili nekaj:
Jazbečarji imajo življenjsko dobo 15 let in več – ali ste pripravljeni prevzeti odgovornost za tako dolgo časovno obdobje? Premislite, kako bo vaš novi sostanovalec oskrbljen ob vaši odsotnosti, npr. med dopustom ali boleznijo. V veliko hotelih lahko dandanes prenočijo tudi štirinožci – preverite možnosti. Informirajte se pri drugih lastnikih jazbečarjev o sobivanju z malim vihravčkom. Na spletu lahko hitro najdete enako misleče in si preberete nasvete izkušenih lastnikov jazbečarjev. Jazbečar kljub svoji velikosti ni tipičen salonski kužek, četudi uživa v božanju. To velja tudi za ostale člane družine – tudi otroci morajo to spoštovati.
© Sabine Naumann / stock.adobe.com
Pes te pasme vas je ovil okoli prsta in odločili ste se, da sprejmete v vaš dom jazbečarja? Torej je potrebno poiskati novega sostanovalca! Pri izbiri rejca bodite pozorni na nekaj točk: nujno mora biti član pasjega kluba ali združenja. Tudi tukaj obstajajo črne ovce, zato je članstvo v klubu ali združenju osnovni znak resnega vzreditelja. Prvo spoznavanje naj poteka v stanovanju vzreditelja, da si napravite prvo sliko o okolju vašega potencialnega novega člana družine. Tukaj ne spoznate le mladega psa, temveč tudi njegove starše in po možnosti tudi brate in sestre. Resen vzreditelj je poleg tega tudi radoveden: zanima se zato, kako bo njegov varovanec živel v prihodnosti in postavlja vprašanja, ki se nanašajo na vašo stanovanjsko situacijo ali vaše prostočasne aktivnosti. Pogodba o nakupu je samoumevna pri nakupu psa pri vzreditelju. Če nujno ne želite kupiti mladiča, poiščite tudi združenja za jazbečarje v nesreči – podelijo vam lahko starejšega jazbečarja, ki išče nov dom. Starejši pes je lahko že dobro vzgojen, kar lahko v rejniških domovih praviloma dobro ocenijo. To je za neizkušene ljubitelje psov prednost, da lahko prejmejo odraslega jazbečarja, brez, da bi morali prevzeti kompletno in za jazbečarja v osnovi pomembno vzgojo. Tako vzreditelji kot posredniki starejših jazbečarjev vam lahko glede tega dobro svetujejo! Tudi v krajevnem zavetišču lahko najdete jazbečarje, ki se veselijo novega doma.
Velik krog pa napravite okoli jazbečarjev, ki jih ponujajo množično po ugodno nizkih cenah. Kjer vzreditelj jazbečarjev izbira s srcem za vzrejo karakterno in zdravstveno tipične jazbečarje za cilj vzreje, katerih mladiče lahko potem preda v odgovorne roke in tako podarja psom zdravo pasje življenje, je „vzrediteljem na črno“ praviloma pomemben predvsem dobiček. Glede tega ne trpijo le mladiči, ki jih veliko prehitro odvzamejo materam, temveč tudi slednje, ki jih velikokrat izrabljajo le kot „stroj za proizvodnjo legla“. To prinaša pogosto socialne in zdravstvene primanjkljaje, ki prizadenejo tudi vašo denarnico: veliko mladičev je kronično bolnih ali razvijejo po nakupu določene bolezni, ki se razvijejo zaradi premalo ljubeče preteklosti. Ljubitelji jazbečarjev in živali naj glede tega razmišljajo dolgoročno in naj ne kupujejo iz usmiljenja, kajti vsak prodani mladič iz množične poceni vzreje podpira povpraševanje po živalih po nizki ceni. Pravi prijatelji jazbečarjev vedo: en jazbečar iz „dobre hiše“ je naprodaj, vendar je tudi neprecenljiv!
Z vašim pametnim jazbečarjem vam želimo čudovito življenje!
Srednje velik zlati prinašalec obožuje otroke in je odličen družinski pes! Zelo je navezan na človeka, zato rabi malo nege in veliko vadbe.
Ubogljiv, naklonjen ljudem in prilagodljiv: srednje velik labradorec je izredno priljubljen družinski pes, čeprav ima kot prvotni delovni pes rad psihične in fizične izzive.
