© Farinoza / stock.adobe.com
Dalmatinec je srednje velik pes z nepozabnim črno-belim kožuhom in je zelo aktiven pes, ki z veseljem išče psihične in fizične izzive.
Za tega privlačnega psa sta pomembni dve stvari: bližina njegove družine in veliko aktivnosti. Dalmatinci so zelo živahni družinski psi, ki so doma mirni in ljubki, vendar povsem živahni na prostem. Ti aktivni športni psi so resnični umetniki, kar se tiče trdoživosti in se veselijo, če več ur zapored tečejo ob kolesu ali delajo družbo svojemu lastniku. Poleg številnih vrst pasjih športov, so primerni tudi za plavanje, prinašanje, igranje in dolge sprehode po gozdu ali poljih, kjer lahko prosto tekajo okrog. Ta inteligentni črno-beli kup energije je pes, ki išče psihične in fizične izzive, kar pomeni, da se zelo rad uči in ima rad manjše trike.
Dalmatinci uživajo v družbi, pa naj bo to njihova družina ali druge živali. Najsrečnejši so, če lahko sodelujejo pri sleherni stvari in veljajo za zelo prilagodljive in prijetne spremljevalce – vse dokler jim postavljate psihične in fizične izzive. So zelo občutljivi in se raje umaknejo, če v družini pride do napetosti. Njihova potreba po ljubezni se kaže tudi pri treningu, saj se veliko bolje odzivajo na pohvale kot pa na pretirano strogost. Če so pod prevelikim pritiskom, samozavesten dalmatinec postane trmast in se začne obnašati povsem neodvisno od lastnika – to pa lastniku ne bo ravno najbolj všeč.
© Christian Müller / stock.adobe.com
Ko je v rokah dobrega lastnika, ki psa dosledno in ljubeče usmerja ter mu nudi dovolj vadbe in aktivnosti, se bo dalmatinec izkazal za prijaznega in odprtega družinskega psa. Nad obiskovalci se bo navdušil takoj, toda ta pasma ne pozna agresivnega oz. strašljivega vedenja. Z otroki so zelo potrpežljivi in igrivi, vendar nočejo, da jih zamenjamo z igračko.
Največja značilnost dalmatinca je nedvomno njegova bela dlaka s črnimi/rjavimi lisami. Gre za edinstveno vrsto dlake, ki je verjetno nastala z gensko mutacijo. Temne lise so simetrično razporejene po celotnem telesu in so čisto barvno nasprotje čiste bele dlake. Okrogle lise so ponavadi premera 2–3 cm in morajo biti popolnoma črne ali jetrno rjave barve.
Dalmatinci se skotijo čisto bele barve. Prve značilne pike se začnejo kazati šele pri starosti od 10 do 14 dni. Do prvega leta starosti se pokažejo vse lise na telesu. Psi, ki se skotijo z nekaj velikimi črnimi pikami, veljajo za napako v procesu vzreje pasme, zato jih tudi izključijo iz pasme. Njihova barva oči se spreminja glede na barvo pik. Psi s črnimi pikami imajo temno rjave oči, psi z jetrno rjavimi pikami pa oči jantarne barve.
Kratka bela dlaka je zelo debela, vendar nima poddlake za dodatno topoloto. To poudarja simetrično in atletsko telo, zaradi česar se Dalmatinec giblje zelo elegantno. Njegovo vitko telo razkriva močan hrbet z ravno hrbtenico in mišičastimi rameni. Vrat je dolg in močan ter, kot glava, nima nobenih kožnih gub. Zaobljena ušesa so postavljena visoko na ozki lobanji in ležijo blizu glave. Srpasti rep, ki se roti konici zoži, lahko sega do gležnjev.
© serova_ekaterina / stock.adobe.com
Samci so veliki od 56 do 62 cm, zato dalmatinci veljajo za srednje veliko pasmo. Samice so s 54–60 cm nekoliko manjše in tudi nekoliko lažje. Glede na standard samci tehtajo od 27 do 32 kg, teža odrasle samice pa znaša od 24 do 29 kg.
Poreklo dalmatincev še danes ostaja skrivnost. Številne teorije temeljijo zgolj na domnevah. Kot možne države izvora nekateri predlagajo Italijo, Veliko Britanijo, Turčijo in severno Indijo ter tudi dalmatinsko regijo na hrvaški obali. Risbe na grških freskah in grobnicah starodavnih egiptovskih faraonov pričajo, da so predniki teh psov živeli pred več kot 1000 let. Na žalost natančen izvor imena in prvotni namen psa nista znana.
Stara zgodovinska dela, v katerih je dalmatinec naveden kot turški pes, dalmatinski pes, Petit Danois, tigrski pes ali bengalski harier, dokazujejo, da so ti črno-beli psi živeli že v srednjem veku in da so zlasti na koncu tega obdobja bili priljubljeni v krogih evropskega plemstva in višjih družbenih slojih. V Veliki Britaniji so jih na kočijah imeli za elegantne in čuvajske pse. V ZDA so si ime ustvarili kot spremljevalni psi gasilskih kočij, ki so jih tedaj še vlekli konji. Dalmatinec je tekel pred kočijo in z laježem kot ”sireno” opozoril ljudi, da so naredil prostor za gasilce. Nekatera ameriška gasilska društva jih še danes imajo za svojo maskoto.
Ko so v 19. stoletju začeli načrtno vzrejati pse in sprejeli določene standarde za številne različne vrste pasem, so dalmatince končno priznali kot neodvisno pasmo. Leta 1890 so izdali prvi uradni in enotni standard. Kljub kaosu prve in druge svetovne vojne ter dejstvu, da so dalmatince zamenjala motorizirana vozila, so dalmatinci kot rodovniški psi pokazali izjemno odpornost. Danes nimajo določenega posebnega področja dela, vendar so izredno priljubljeni kot spremljevalni in družinski psi. Po ogromni priljubljenosti, ki je sledila filmu 101 dalmatinec, se je povpraševanje po dalmatincih vrnilo na običajno raven.
© ezzys / stock.adobe.com
Vendar je pot do slave veliko psom prinesla številne slabosti. Ko gre za razširjeno pasmo, pri kateri je glavna skrb samo dobiček, pogosto spregledamo pomembne značilnosti, kot sta zdravje in stabilen značaj. Zato je vsekakor razveseljivo, da so se stvari po filmu sedaj umirile. Navsezadnje sta je vzrejo teh posebnih psov potrebne veliko odgovornosti, saj se dalmatinci spopadajo z nekaterimi boleznimi, značilnimi za pasmo.
V primerjavi z drugimi pasmami psov se nadpovprečno število mladičkov rodi gluhih. Znanstveniki so že zgodaj ugotovili, da je gluhost psov povezana z belo dlako. Gluhost se sorazmerno veča glede na količino bele barve v dlaki, kar velja tudi za druge pasme, ne samo za dalmatince. Kljub temu zgodnjemu odkritju še vedno nismo razvili nobenega genetska testa, s katerim bi lahko preverili gluhost psov. Razlog za to je kompleksno dedovanje gluhosti, ki vključuje številne gene. Starši gluhih psov so lahko popolnoma zdravi, medtem ko lahko imata dva gluha starša potomce brez slušnih težav. Če se res želite prepričati, da mladiček nima težav s sluhom, pred nakupom preverite rezultate slušnih preizkusov.
Druga zdravstvena težava, ki prizadene samo dalmatince, je okvarjen sistem prenosa sečne kisline, ki se pojavi zaradi genske presnovne okvare. Dalmatinci v primerjavi z drugimi psi hitreje razvijejo sečne kamne, zato lahko govorimo o dilmatinskem sindromu ali dalmatinski napaki. Čeprav imajo čistokrvni dalmatinci visoko raven sečne kisline, pa vsi dalmatinci ne trpijo za sečnimi kamni. Žal pa noben rejec ne more preprečiti dalmatinskega sindroma, vendar pa lahko kot lastnik zmanjšate tveganje za nastanek te bolezni.
Preverite našo ponudbo prehrane za dalmatince!
Za dalmatince priporočamo prehrano z nizko vsebnostjo purina. Z izogibanjem purinu, ki ga najdemo v govejem mesu, drobovini, ribah in kvasovkah, lahko zmanjšamo raven sečne kisline in posledično tveganje za nastanek sečnih kamnov. Ker Dalmatinci pogosto trpijo tudi za alergijami, je posebna dietna hrana pri mnogih uspešna. Povsem v redu je lahko že običajna suha hrana z nizko 15 % vsebnostjo beljakovin, vendar takšna standardizirana hrana za pse običajno ne bo izpolnjevala posebnih zahtev Dalmatinca. O natančnem prehranskem načrtu se pogovorite z veterinarjem ali rejcem.
Ne glede na to, če se odločite za suho ali mokro hrano ali svežo hrano iz svoje kuhinje, je pomembno, da vaš dalmatinec dovolj pije in prejme dovolj tekočine. Psi, ki urinirajo pogosteje, imajo manj možnosti, da v njih nastanejo sečni kamni, kot pa tisti psi, ki urinirajo samo enkrat na dan. Za uspešno se je izkazalo, če dalmatinca nahranimo samo enkrat na dan (v idealnem primeru samo popoldan).
© DoraZett / stock.adobe.com
Poleg zdravih genov sta ključnega pomena tudi primerna nastanitev psa in zdrava prehrana, ki bosta dalmatincu zagotovila dolgo in zdravo življenje. Primerna nastanitev za dalmatince pomeni, da se vsak dan veliko gibljejo. Prosti tek po domačem dvorišču in kratek sprehod nista niti približno dovolj za te športne in vzdržljive pse. Lastniki dalmatincev morajo računati na tri ali celo štiri ure dnevnega gibanja s psom. Dolgi sprehodi na prostem, plavanje v potokih ali jezerih, tek in kolesarjenje so samo nekateri izmed primerov, kako lahko zadovoljite in osrečite svojega dalmatinca. Okretni dalmatinci se radi učijo in prav tako obožujejo pasje športe, kot so klikanje, pasji ples, agility, poslušnost in iskanje.
Več kot očitno je, da ta pes ni pes za lenuhe. Dalmatinec potrebuje aktivno družino, ki si z njim deli željo po aktivnosti. Poleg športnih aktivnosti skupaj s svojim psom ali pohodov na prostem, bi morala družina tudi drugače veliko časa preživeti s svojim ljubljenčkom. Lastniki, ki so zaposleni za polni delovni čas, zagotovo niso primerni za te zelo aktivne pse. Poleg tega morate biti pripravljeni dalmatinca vključiti v družino in ga obravnavati ko polnopravnega člana družine. Čeprav so na družinski lestvici uvrščeni najnižje, morajo biti v tesnem stisku s svojim lastnikom, saj potrebujejo veliko ljubezni in pozornosti. Dalmatinca ne smete pustiti dlje časa samega ali pa ga zapirati v boks.
V nasprotju z zahtevnimi fizičnimi in psihičnimi izzivi, pa je nega dalmatinca zelo preprosta. Kratko in ravno dlako občasno skrtačite in jo obrišite z vlažno krpo. Z mehko krtačo ali rokavico ga v času menjave dlake (dvakrat na leto) počešite vsak dan. Poleg dlake preverjajte in mu očistite oči, ušesa, zobe in kremplje. Večkrat ko opravite tovrstne preglede, bolj bo vaš dalmatinec sproščen. In to pomeni več časa za športne aktivnosti s svojim pikastim spremljevalcem!
Srednje velik zlati prinašalec obožuje otroke in je odličen družinski pes! Zelo je navezan na človeka, zato rabi malo nege in veliko vadbe.
Ubogljiv, naklonjen ljudem in prilagodljiv: srednje velik labradorec je izredno priljubljen družinski pes, čeprav ima kot prvotni delovni pes rad psihične in fizične izzive.
