© volofin / stock.adobe.com
Harmoničen, igriv in prijazen do ljudi? Takšnega opisa iz standarda pasme zagotovo ne pričakujemo, ko govorimo o pasmi bulterier. Vendar ta stereotip o burnem borilnem psu še zdaleč ne drži. Berite še naprej, da izveste kaj več o tej raznoliki pasmi!
Pasma bulterier je nastala kot križanec med starodavnim tipom angleškega buldoga, leta 1880 izumrlim belim angleškim terierjem in dalmatincem. Ciljali so na vsestranskega psa, ki odlično združuje vse tri vrste psov. Kljub temu še vedno obstajajo predstavniki pasme, ki navzven spominjajo na enega od treh prednikov. Bulterierje delimo na dalmatinski tip (precej visok, nekoliko lažji in elegantnejši), tip buldoga (precej kratek, težji in nekoliko okornejši) ali terierjev tip.
S sistemsko vzrejo so pričeli okrog leta 1850. James Hinks, britanski trgovec z živalmi iz Birminghama, je bulterierja videl kot psa spremljevalca in ne kot bojnega psa. Zanj je bil pravi modni dodatek za uspešne gospode.
Ti pogumni in hitri psi so pogosto sodelovali pri lovljenju in ubijanju jazbecev ter podgan. Leta 1865 naj bi bulterier Pinscher ubil 500 podgan v 36 minutah in 26,5 sekundah!
Bulterier je postal znan predvsem kot bojni pes v zloglasnih živalskih bojih, ki so se odvijali od 18. do 19. stoletja. Plemiči in angleški civilisti so oboževali vznemirjenje, ki so ga prinesli pasji boji, na katere so tudi veliko stavili.
Številni lastniki so svoje bulterierje uporabljali v pasjih bojih. Bulterier je hiter in mišičast, zaradi česar se je izkazal za precej neustrašnega v boju. Tudi po prepovedi tega krutega športa pa se jih še vedno drži sloves neusmiljenega bojnega psa.
Vendar pa pasma že od nekdaj velja za mirno in poslušno. Tudi poročila o slavnih borilnih psih tistega časa pravijo, da so bili bulterierji zunaj aren vse prej kot in so se izogibali spopadom. Čeprav statistično bulterierji ugriznejo približno tako pogosto kot jazbečarji, pa so bulterierji še vedno na seznamu nevarnih pasem psov. Razlogi za to so različni, vendar jih v naravnem značaju bulterierja skorajda ne moremo najti. Največja so za to krivi dvomljivi rejci in lastniki, ki si želijo lastno samozavest okrepiti z ”nevarnim” psom ob nogi.
© seregraff / stock.adobe.com
S svojo jajčasto glavo, ukrivljenim nosom in ozkimi očmi spominja na svizca. Ljubitelji se ne morejo naveličati njegovega čudnega izgleda. Njegova navzdol nagnjena glava je del današnje podobe pasme. Tako imenovan rimski nos je nastal v 50. letih po zaslugi britanskega rejca Raymonda Oppenheimerja. Poleg tega morajo biti ušesa majhna, pokončna in blizu skupaj.
Izgled bulterierja se je skozi zgodovino vzreje spreminjal. Na primer, v standardu pasme se niso spremenile le glava, ampak tudi velikost psa in barva dlake. Na začetku je bilo veliko razlik v velikosti. Danes pa psi, manjši od 35,5 cm, pripadajo pasmi miniaturnih bulterierjev. Večina sodobnih primerkov pasme doseže višino med 40 in 55 cm. Vendar pa standard pasme ne omejuje višine ali teže, če je telo psa sorazmerno.
Bulterierji so znani po tem, da so mišičasti psi, polni energije, vendar sta mobilnost in hitrost tudi pomembni lastnosti. Od leta 1933 je Britansko kinološko društvo začelo prepoznavati barvne primerke bulterierja. Večina novih barv je nastala zaradi križanja bulterierji s staffordshirskimi bulterierji.
Barva kožuha sodobenga bulterierja je lahko črna, madežna, rdeča, rjava ali tribarvna. Na glavi ima lahko lise, vendar ne sme biti modre barve. Sijoča dlaka je kratka, ploska in trda na otip. Nekaterim psom pozimi zraste mehka podlanka za več toplote.
© otsphoto / stock.adobe.com
Bulterier imajo še vedno slab sloves. Velja za agresivnega psa, ki rad grize. Nič čudnega, da se v mnogih državah po svetu pojavljajo na seznamih pasem nevarnih psov. Če želimo imeti bulterierja, moramo včasih pridobiti dovoljenje in preveriti, ali je sploh dovoljeno imeti tega psa.
Če pa natančneje pogledamo naravo te pasme psov, pa vidimo povsem drugačno sliko: Bulterierji so zelo prijazni in ljubeči do ljudi. Na lastnika se zelo navežejo in v celoti uživajo v njihovi naklonjenosti. Standard FCI št. 11 opisuje bulterierje kot zelo prijazne do ljudi, čeprav so lahko tudi precej trmasti. Kot mnoge druge pasme psov so tudi bulerierji nagnjeni k dominanci. Zaradi svoje inteligence in samozavesti so včasih nekoliko kritični do ukazov svojih lastnikov in so radi trmasti, ko gre za naloge, ki se jim zdijo nesmiselne. Zato je še toliko bolj pomembno, da čim prej začnemo s treningom bulterierja in ga že v mladosti navadimo na določena človeška pravila. Z dosledno vzgojo in celovito socializacijo je mogoče bulterierja izučiti za izjemno discipliniranega in družinskega psa. Njegova igrivost in živahen značaj še posebej prideta do izraza pri igranju z otroki, vendar se majhni otroci seveda naj ne bi igrali s psom brez nadzora odrasle osebe. Navsezadnje se morajo tudi otroci naučiti, kako ravnati z ognjevitim temperamentom in bojevitostjo bulterierja.
Čeprav je do svoje družine zelo prijazen, pa je do neznancev zelo nezaupljiv. Vendar zaradi svojega stabilnega značaja ne bo napadel osebe brez razloge. Agresije sicer ne vidi kot rešitve, čeprav v zares nevarnih situacijah ne bi okleval in bi kar hitro pogubno branil svoje človeške prijatelje. Kljub temu pa zna biti do svojih vrstnikov veliko agresivnejši. Ta agresija se lahko hitro spremeni v nevaren boj za teritorij, zlasti pri psih, ki so slabo vzgojeni in socializirani. Zgodnja socializacija in stroga vzgoja nista bistveni za mirno sobivanje le z ljudmi, temveč tudi z drugimi psi.
© Pfotografiert / stock.adobe.com
Da bi izboljšali ugled nekdanjega borilnega psa, starševske živali izbirajo glede na stopnjo človekoljubnosti. Tudi standard pasme izrecno poudarja, da so bulterierji zelo prijazni do lastnikov, čeprav so včasih trmasti. Pse, ki ne opravijo takšnega preizkusa značaja, torej so agresivni ali nestabilni po svojem značaju, izključijo iz vzreje.
Če želite kupiti srčkanega mladička bulterierja, se vsekakor obrnite na uglednega rejca. Le tako lahko zagotovite, da je mladi pes res čistokrvni bulterier, ki izpolnjuje zahteve standarda in za katerega vam ni treba skrbeti, da se bo ob srečanju z drugimi psi podal v boj. Vzemite si čas in previdno izberite tako svojega mladička kot uglednega rejca. Naj vas ne bo sram rejcu postaviti vprašanja o vzrejnih pogojih in zdravstvenemu stanju psov. Rejec mora vsekakor imeti dolgoletne izkušnje z bulterierji in v idealnem primeru biti član pasjega združenja. Ugledni rejec bo skrbel za dobro počutje svojih pasemskih psov in vam z veseljem posredoval informacije ter razkazal psarno, starševsko žival in vse njene dokumente.
Ker so bulterierji nagnjeni k popkovni kili, gluhoti (pri belih psih), tumorjem, boleznim srca in ožilja ter boleznim ledvic in sklepov, bi moral rejec opraviti obsežne zdravstvene teste za omenjene bolezni. Preveriti pa mora tako zdravstveno stanje ne le mladička, temveč tudi starševskih živali in bratov ter sester. Zdravi mladički, ki se genetsko ne nagibajo k boleznim, na splošno veljajo za zelo trpežne in običajno živijo okrog 10 let. V tem primeru boste precej redko obiskali veterinarja, razen za obvezno cepljenje in preglede.
© cynoclub / stock.adobe.com
Poleg dedne nagnjenosti so vzroki za različne bolezni pogosto posledica prehranskih napak. Prevelika količina beljakovin v hrani lahko negativno vpliva na zdravje kože. Zlasti beli bulterierji, ki so bolj nagnjeni k kožnim težavam, potrebujejo uravnoteženo hrano, ki ni preveč bogata z beljakovinami. Manjša vsebnost beljakovin ščiti organizem in zlasti ledvice bulterierja. Nepravilna prehrana ima lahko hude posledice za člane te pasme, katerih predniki so trpeli za boleznimi ledvic.
Ker bulterierji hitro pridobivajo na teži, količina hrane ne sme biti prevelika. Hrana naj vsebuje malo maščobe in naj bo lahko prebavljiva. Za zadovoljevanje prehranskih potreb bulterierja morajo biti dnevni obroki sestavljeni iz približno 60 odstotkov mesa (po možnosti svežega mesa) in 40 odstotkov zelenjave, sadja in žita (riž). Poleg suhe in mokre hrane obstaja tudi metoda hranjenja s surovim mesom BARF. Vendar pri tem morate natančno poznati prehranske potrebe vašega psa, sicer se lahko pojavijo nevarni simptomi pomanjkanja. Za podrobnejše informacije o potrebah vašega bulterierja, ki se lahko razlikujejo glede na spol, težo, starost in stopnjo aktivnosti, je najbolje, da se obrnete na rejca ali veterinarja. Vsekakor pa naj ima pes v svoji posodi vedno na voljo svežo pitno vodo.
Nega bulterierja je preprosta! Kratko in plosko dlako je treba krtačiti le enkrat na teden. Prav tako je pomembno, da mu redno strižemo kremplje in čistimo oči ter ušesa.
Trening in nastanitev te rodovniške pasme zahteva veliko truda in izkušenj. Številka 1 na seznamu lastnosti, ki jih potrebuje lastnik bulterierja, je samozavest. Slab sloves, ki se drži te nevarne pasme psov, lahko žal prinese nekaj težav. Obstajajo omejitve pri vzreji in uvozu bulterierjev. Hkrati se morajo lastniki pogosto spoprijeti tudi s predsodki in sovražnostjo drugih oseb.
Preden se odločite za nakup, premislite, ali lahko vzdržite takšne odzive. Pasma zagotovo ni za negotove ali neizkušene lastnike psov. Vaš bulteier bo izkoristil vsako negotovost, ki jo opazi v vas. Močan značaj pasme pomeni, da hitro prevzame vlogo vodje, če lastnik ne zna prevzeti odgovornosti. Tudi mladički lahko v napačnih rokah razvijejo nevarne vzorce vedenja. Toda dobro usposobljeni in socializirani bulterierji lahko postanejo čudoviti družinski psi. Čeprav so odločni, so občutljivi, zvesti in prijazni do svoje družine.
Pasji športi, kot je agility, so odlični za preusmeritev odvečne energije psa v pravo smer. Navsezadnje potrebujejo ti športni Britanci dovolj aktivnosti in tudi pozornosti.
Menite, da boste kos posebnim potrebam bulterierja in ga boste zmogli trenirati ter ustrezno zaposliti? Potem boste pomembno prispevali k izboljšanju podobe te nepravično označene pasme.
Srednje velik zlati prinašalec obožuje otroke in je odličen družinski pes! Zelo je navezan na človeka, zato rabi malo nege in veliko vadbe.
Ubogljiv, naklonjen ljudem in prilagodljiv: srednje velik labradorec je izredno priljubljen družinski pes, čeprav ima kot prvotni delovni pes rad psihične in fizične izzive.
