© Kate / stock.adobe.com
Inteligenten in zahteven borderski ovčar (Border Collie) s srednje dolgo dlako je popoln pastirski pes in je zato le delno primeren za družinskega psa.
© DoraZett / stock.adobe.com
© melounix / stock.adobe.com
© mobilise248 / stock.adobe.com
© frank11 / stock.adobe.com
© annaav / stock.adobe.com
Pastirstvo ima v krvi. Je strasten pastir, ki s svojo izjemno visoko inteligenco brez težav nadzira čredo številnih živali. Njegova posebnost so črede ovac. Z lahkoto jih vodi v katero koli smer, jih pelje skozi vrata ali pa posamezno živali loči od črede. Čeprav je zelo neodvisen pes, še vedno tesno in voljno sodeluje s svojim pastirjem. Pod kompetentnim in ustreznim nadzorom lastnika, ki zna ceniti in spodbujati njegove zmogljivosti, se bo borderski ovčar prelevil v ubogljivega in podrejenega psa. Je zelo občutljiv in želi za vsako ceno ugoditi svojemu lastniku.
Če k temu prištejemo še njegovo neverjetno strast do dela, bo borderski ovčar skoraj dobesedno opravljal svojo nalogo do onemoglosti, če mu ne ukažemo, naj si malo odpočije. Poleg fizične in (kar je še pomembneje) duhovne zaposlitve, ki jo ta duhovit in vzdržljiv čistokrven pes absolutno potrebuje, bi ga izkušeni lastnik prav tako moral naučiti, kdaj se lahko sprosti in v katerih situacijah njegova strast do pastirstva ni potrebna. Prevečkrat vidimo slabo vzgojene borderske ovčarje, ki čuvajo otroke, avtomobile ali druge predmete – včasih se ti podvigi končajo s smrtjo.
Zgodnja socializacija in dosledni trening sta za tega očarljivega pastirskega psa enako pomembna kot primerna fizična in duševna pripravljenost. Zaradi svoje duhovitosti, ljubezni do učenja in zvestobi do vodenja črede je borderski ovčar pes, ki ga lahko marsikaj hitro naučite, vendar morate pri tem paziti, da ga ne naučite napačnih stvari. Ta inteligentni pes hitro opazi napake in slabosti v svoji vzgoji ter jih hitro obrne sebi v prid. Lastnik borderskega ovčarja naj ima izkušnje z vzgojo psov, da lahko hitro odpravi napake pri vzgoji ali se jih v najboljšem primeru povsem izogne.
Pozoren in zvest pogled borderskega ovčarja se lahko kaj hitro spremeni, ko mu naložite pomembno nalogo. To veliko razkriva o tem inteligentnem psu, ki ga je vzgojil človek. Ko ga boste skušali nadzirati, se bo odzval togo in strogo. Njegov globok pogled v oči mu daje posebno avtoriteto, ki je kot lastnik ne bi smeli podcenjevati. Druga posebnost, ki je tesno povezana z njegovo pastirsko osebnostjo, je ta, da svoje delo velikokrat opravlja s sklonjenim telesom, kar odraža njegovo veliko koncentracijo. Glavo ima spuščeno, rep pa pogosto vtakne pod trebuh.
© JLSnader / stock.adobe.com
Tudi če prezrete ti dve posebnosti, borderski ovčar ne bo mogel skriti svojega pastirskega in delovnega značaja. Njegovo mišičasto, atletsko in proporcionalno telo skupaj z njegovimi elegantnimi gibi pričajo o tem, da je hiter, prožen in vzdržljiv. Šape dviguje le rahlo od tal in se tako premika sklonjen k tlom in z veliko hitrostjo. Telo je daljše kot pa visoko; samci zrastejo do višine do 55 cm pri vihru. Samice so nekoliko manjše in zrastejo do 45 cm v višini ramen. Tudi teža mora biti v primernem razmerju s telesom in se giblje med 13 kg in 22 kg.
V skladu s standardom imajo lahko dve dolžini dlak, in sicer daljšo ter srednje dolgo dlako. Pri psih z zmerno dolgo dlako so jasno vidni griva, tačke in rep. Dlaka na obrazu, ušesih in sprednjih ter zadnjih nogah od gležnjev do tal je dlaka tudi pri dolgodlakih psih kratka. Obe vrsti dlake tvorita zelo gost plašč z gosto poddlako, ki nudi zanesljivo zaščito v vseh vremenskih pogojih. Čeprav je borderski ovčar najbolj znan po svoji črno-beli barvi dlake, pa obstaja veliko barvnih različic. Dovoljene so skoraj vse barve, pri čemer pa bela ne sme nikoli prevladovati. Poleg črne in bele so možne tudi naslednje barve: Rdeča, modra, modra-merle, rdeče-merle, rjavkasta, vijoličasta. Nekateri psi imajo tudi rumenkaste lise.
Glede na barvo dlake je nos borderskega ovčarja črn, rjav ali sivkast. Široka glava z izrazitim stopom ima kratek smrček, ki nudi močan in škarjast ugriz. Ovalne, srednje velike oči so ponavadi rjave, le pri psih z modrikasto dlako so lahko delno ali v celoti modre. Srednje velika ušesa so lahko pokončna ali nagnjena naprej. Zmerno dolg in viseč rep je postavljen nizko in ga nikoli ne zvije čez hrbet.
Že v imenu se vidi, iz katerega geografskega področja prihaja. Angleška beseda ”border” (meja) se v tem primeru nanaša na obmejno območje med Anglijo in Škotsko. Tamkajšnji kmetje so stoletja priznavali na ovčarske pse, ki so zvesto in poslušno čuvali njihove ovce in se znali spoprijeti v surovem podnebju tega območja. To vzdržljivo in delavno pastirsko pasmo, ki ji pri čuvanju in vodenju ovac ni primere, je prvič omenil John Caius leta 1576 v knjigi “De Cannibus Britannicus” (ang. „Of Englishe Dogges“). Čeprav jih takrat morda še niso poznali pod imenom ”borderski ovčar”, je v knjigi opisana pasma, kot jo poznamo še danes.
Vzreja borderskih ovčarjev se je začela ob koncu 19. stoletja. Kot očeta te pasme priznavamo Old Hempa, ki se je skotil leta 1893 in je pri starosti 12 mesecev navdušil s svojimi izjemnimi sposobnostmi vodenja črede. Na tako imenovanih pastirskih tekmovanjih ”ovčarskih poteh” (sheepdogtrails), na katerih so drug proti drugemu tekmovali pastirski psi, je Old Hemp vedno znova dokazoval svoje posebne sposobnosti in kmalu postal eden najbolj iskanih pastirskih psov. Old Hemp je imel več kot 200 potomcev, ki so svoje pastirske veščine svojih lastnikov prenesli na mlajše rodove. Številni današnji borderski ovčarji so potomci Old Hempa.
Ime pasme borderski ovčar (Border Collie), pod katerim to pasmo danes poznamo in jo razlikujemo od drugih ovčarjev, je prvič leta 1915 uporabil James Reid. Reid je bil prvi direktor združenja International Sheep Dog Society (ISDS), ki že od leta 1906 organizira ovčarska tekmovanja. Uspeh na tekmovanjih je tudi danes pomembno merilo pri ocenjevanju pastirskih zmogljivosti borderskega ovčarja. Pri tem se vidi tudi kakovost vzreje določenega psa. Združenje FCI (Fédération Cynoloqique Internationale) je leta 1976 priznalo pasmo kot uradno pasmo in postavilo standarde pasme, ki so prvič vključevali tudi izgled psov.
© AnnuO / stock.adobe.com
Dolgo časa so borderskega ovčarja vzgajali za pastirskega psa. Delovni nagon, vztrajnost in poslušnost ter njegov zmožnost vodenja črede so bla glavna prizadevanja za vzrejo. Šele v zadnjih letih smo ga začeli vzgajati kot družinskega psa. Z naraščajočo priljubljenostjo športa agility v Angliji in zaradi filmov kot je Pujsek Babe so borderski ovčarji postali več kot le pastirski psi. Toda poskusi nekaterih rejcev, ki so skušali vzrediti mirnejšo različico borderskega ovčarja, ki bi bil bolj primeren kot družinski in družbeni pes, pa niso mogli preprosto zatirati večstoletne pastirske vzreje. Zatiranje njihovega nagona po čuvanju in vodenju ovac v večini primerov zmoti njihovo duševno razpoloženje.
Ne glede na svojo duševno zdravje si je treba pred nakupom borderskega ovčarja zastaviti vprašanje, ali lahko resnično ugodite vsem željam te pasme. Tudi večurni sprehodi, kolesarske ture ali športi okretnosti kot je agilitiy velikokrat niso dovolj, da bi zadovoljili njegov prirojen delovni nagon. Velikokrat se zgodi, da zaradi svojih nezahtevnih nalog pride do problematičnih nadomestnih dejanj, kot je čuvanje otrok ali predmetov, kar se včasih lahko prelevi v agresivno vedenje, kar je v popolnem nasprotju s človekoljubnimi borderskimi ovčarji. Zato borderski ovčar spada k pastirjem ali izkušenim lastnikom, ki lahko značilne lastnosti in vedenje te pasme usmerijo v pravo smer. Izkušeni lastniki, ki večino dneva posvetijo duševnemu napredku svojega psa in mu lahko poleg fizičnih in duševnih sposobnosti zagotovijo tudi varnost, mir in stabilnost, bodo v borderskem ovčarju zagotovo našli zvestega in zanesljivega partnerja, ki ga bodo lahko vključili v družino.
Čeprav ohranjanje duševnega ravnovesja za številne lastnike predstavlja velik izziv, je zdravje pasme na splošno precej dobro. Borderski ovčarji so trpežni psi, ki so manj dovzetni za bolezni. Kljub temu imajo bolezni, ki so značilne za njihovo pasmo. Borderski ovčarji in njihovi sorodniki pogosto trpijo za MDR1, kar vodi do preobčutljivosti na različna zdravila. Druge dedne bolezni, ki se lahko pojavijo pri borderskemu ovčarju, so očesne bolezni, kot so progresivna atrofija mrežnice (PRA) ali anomalija Collie Eye (CEA), presnovna bolezen ceroid-lipofuscinoza (CL) ali bolezen kostnega mozga TNS (Trapped Neutrophil Syndrom). Tako kot drugi rodovniški psi, lahko imajo tudi borderski ovčarji težave s sklepi, kot sta displazija kolokov in epilepsija.
Zaradi velike potrebe po fizičnih in duševnih izzivih, nega borderskih ovčarjev ne traja veliko časa. Poleg tega se mora navaditi na določeno negovalno rutino. Da bi ohranili lepoto in zdravje njegove dlake, je pomembno, da ga redno krtačite. V nasprotnem primeru se lahko še zlasti pri dolgodlakih borderskih ovčarjih dlaka zelo zaplete. Poleg tega je treba večkrat preveriti ušesa, zobe in oči ter jih po potrebi očistiti. Tako lahko morebitne okužbe hitreje odkrijete in ozdravite, hkrati pa jih lahko tudi povsem preprečite.
Prehrana odločilno vpliva na zdravje psa. Tako kot ostale pasme, tudi borderski ovčarji nimajo popolne hrane. To, kar je psu všeč, ni odvisno od njegove pasme, temveč od številnih posameznih dejavnikov. Pri tem igrajo pomembno vlogo tako starost, spol, teža in zdravstveno stanje kot tudi nega in raven dejavnosti. Mladiči potrebujejo drugačno prehrano kot odrasli psi, starejši psi pa spet drugačno od odraslih. Pse z alergijo ali prekomerno telesno težo je treba hraniti drugače kot zdrave pse. Seveda pa imajo pastirski borderski ovčarji drugačno potrebo po energiji, kot njihovi sorodniki, ki živijo bolj umirjeno življenje.
© Elayne / stock.adobe.com
Vsekakor pa je meso glavna hrana tako pastirskih ovčarjev kot tudi družinskih. Psi so mesojedci, njihov celotni prebavni sistem in zobje so prilagojeni prehrani z mesom. Beljakovine, ki jih vsebuje meso, za psa predstavljajo najpomembnejši vir energije. Vendar pa se pri krmljenju s surovim mesom po sodobni “metodi BARF” moramo izogibati prašičjemu mesu, ki je znano po tem, da se v njem včasih prenašajo bakterije in črvi. Vsa ostala mesa mu lahko ponudimo povsem surova. Če pa zares želite stopiti na varno stran, pa lahko meso za en teden položite v zamrzovalnik. Mraz bo ubil morebitne škodljivce.
Poleg mesa naj hrana borderskih ovčarjev vsebuje tudi zelenjavo in sadje. Da bi psu zagotovili optimalno nego, priporočamo tudi uporabo olja, ki vsebuje omega-3 maščobne kisline, kot je na primer lososovo olje. Surova jajca prav tako ohranjajo zdrav sijaj dlake. Občasno mu lahko ponudite kosti, ki spodbujajo zdravje zob. Vendar mu lahko ponudite samo polne kosti – dolge kosti se lahko razcepijo in lahko privedejo do življenjsko nevarnih poškodb požiralnika in prebavil.
Temelji zdravega življenja psov so uravnotežena in zdrava prehrana, ustrezna in redna oskrba ter dobro počutje. Največji izziv pri borderskih ovčarjih pa predstavlja njihovo nagonsko vedenje. Zaostreni bivalni pogoji in lastnik, ki se psu premalo posveti ter zanemarja njegov fizični in duševni razvoj, lahko privedejo do težav. Borderski ovčar ni pes, s katerim se lahko malo športno ukvarjaš in se bo prilagodil vsaki situaciji. Pastirski pes hoče delati, četudi velja za družinskega psa.
Če želite kupiti borderskega ovčarja, se morate najprej prepričati, ali boste kos visokim zahtevam tega očarljivega psa. Kdor je pripravljen in ima dovolj časa za delo s psom, je dovolj kreativen, se rad sooča z novimi izzivi in ima dovolj izkušenj ter znanja na področju treniranja psov, bo tega zvestega, prijaznega in energije polnega spremljevalca neizmerno vesel.
Srednje velik zlati prinašalec obožuje otroke in je odličen družinski pes! Zelo je navezan na človeka, zato rabi malo nege in veliko vadbe.
Ubogljiv, naklonjen ljudem in prilagodljiv: srednje velik labradorec je izredno priljubljen družinski pes, čeprav ima kot prvotni delovni pes rad psihične in fizične izzive.
