© CALLALLOO CANDCY / stock.adobe.com
Bernardinec je nežen velikan.
S svojim slavnim prednikom Barryjem, ki je rešil več kot 40 žrtev plazov, današnji bernardinec nima veliko skupnega. Je pretežak in preveč masiven, da bi bil plazovni pes. Prirojena pripravljenost legendarnega velikana, da pomaga drugim, njegova dobra narava in ljubezen do otrok, so se ohranili vse do danes.
Srce bernardincev je tako veliko kot njihovo telo. Zaradi svoje dobre narave in ljubezni do otrok sta ga kljub svoji velikosti spremenila v priljubljenega družinskega psa, ki se počuti udobno tudi v družini z majhnimi otroki. Je miren in nerazdražljiv pes, ki ga nemir ne moti. Hkrati je nežni velikan tudi zelo občutljiv in potrebuje tesen stik s svojimi lastniki. Življenje v boksu bi za tega čistokrvnega psa bila prava muka. Njegovemu lastniku, katerega bližino vedno išče, neprestano stoji ob strani. Zaradi svoje zanesljivosti, budnosti in zaščitniškega značaja je zanesljiv pes čuvaj. Svojih ostrih zob ne kaže skoraj nikoli – toda kdo bi se sploh želel spoprijeti s psom, kakršen je odrasel bernardinec?
V nobenem primeru pa ne smemo podcenjevati njegove ogromne moči. Čeprav je bernardinec zelo igriv in prisrčen, pa lahko v svojem veselju hitro podre manjšega otroka. Da bi dobronamerno izkoristil svojo nebrzdano moč, ga moramo neprestano izobraževati. Za bernardince je tudi značilno, da so precej trmasti. Ko je trdno vpet v svojo družino, kjer se poleg ljubezni nauči tudi o posledicah, bo postal izredno poslušen in zvest spremljevalec.
Bernardinec je z višino vihra do 90 cm pri samcih in telesno maso do 80 kg ena izmed največjih in najtežjih pasem na svetu. Tudi samice zrastejo do 80 cm. Masivna glava, trden vrat in močno telo dajejo psu izjemen videz, ki ga naredijo tudi malce strašljivega – seveda samo, dokler ne pokaže svoje nežne narave.
Prijeten in prijazen bernardinec je tako dolgodlak in kosmat kot je bil njegov prednik. Dlaka dolgodlakega bernardinca je srednje dolga in gladko ter tesno leži ob telesu. Dlaka je včasih tudi svetlejšega odtenka. Večina ljudi ima danes raje dolgodlake bernardince. Barva dlake je bela z rdečkasto rjavo ali rdečkasto rjava z belo v različnih gostotah. Zaželeno je, da ima belo dlako na prsih, tacah, nosu, vratu in repu. Bela ovratnica in simetrična temna maska dopolnjujeta slika popolnega bernardinca.
© Grigorita Ko / stock.adobe.com
Zgodovina bernardincev oz. svetih bernardincev, kot so jih prej imenovali, je tesno povezana z zgodovino hospica na vrhu Velikega Bernarda. Po legendi je hospic ustanovil avguštinski menih Bernhard von Menthon okoli leta 980. Mont Joux, kot se je takrat imenoval Sveti Bernard, je postal ena najpomembnejših trgovskih in romarskih poti v Alpah tistega časa. Od 17. stoletja dalje so tamkajšnji menihi hranili in vzrejali velike pse kot pse čuvaje in reševalne pse. Bernardinci so postali znani kot lavinski psi, saj naj bi domnevno rešili življenja mnogih ljudi. Pasma je svetovno slavo zaužila z legendarnim Barryjem, ki je v hospicu živel od leta 1800 do 1812. Barryju naj bi rešil 40 oseb, ki jih je pokopal plaz. Zgodba o tem, da je Barry zbudil majhnega zasneženega dečka tako, da ga je lizal in ga zvlekel na svoj hrbet ter ga odnesel na varno v hospic, še do danes ni bila dokazana, vendar je pasmi ne glede na to prinesla svetovno slavo.
Tako kot zgodba o Barryju je tudi izvor pasme bernardincev dokaj vprašljiv. Nekateri kinologi verjamejo, da so bernardinci predniki molosov, ki so pred 2.000 leti preko Alp prišli s cesarjevimi legionarji, drugi pa pravijo, da so bernardinci povezani z velikim alpskim psom, ki so ga imenovali kravji pes. Spet drugi pa trdijo, da bernardinec izvira iz azijskega tibetanskega psa. Nobena teorija pa nima zanesljivih dokazov – drži pa to, da je bernardinec povezan s podobnimi velikimi psi.
Prav tako drži, da so nekdanji lavinski bernardinci le še na daleč podobni današnji pasmi. Njihova velikost in barva nista ustrezali današnjemu psu. Čeprav so dolgodlaki in ogromni bernardinci veličastni, so zaradi razvoja svoje pasme kot lavinski psi postali dokaj neuporabni na tem področju in so jih zamenjali psi drugih pasem. Prvotno kratkodlaki in okretni bernardinci so svojo veliko maso in dolgo dlako verjetno dobili sredi 19. stoletja, ko so jih v hospicu prvič križali z novofundlandci. Ker so bernardinci postali neuporabni kot lavinski psi, so jih menihi oddajali ali prodajali pomembnim ljudem, tako da so sčasoma bernardinci postali razkošni psi. Danes ta švicarski narodni pes velja za družinskega in spremljevalnega psa, ki je še vedno dober pes čuvaj.
© Евгения Шихалеева / stock.adobe.com
Do leta 2005 so legendarne rodovniške pse vzrejali v hospicu na prelazu Veliki Sveti Bernard. Danes fundacija “Barry du Grand-St-Bernard” nadaljuje s podpiranjem avgustovskih kanonov. Ko se je sredi 19. stoletja začela čista reja in so številni ljubitelji ustanovili svojo pasmo svetega bernardinca, so se prvi vzreditelji še vedno orientirali po vrsti psov iz hospica. Heinrich Schumacher, mesar in gostilničar iz Hollingena pri Bernu velja za utemeljitelja moderne vzreje bernardincev. Leta 1867 sta njegova kratkodlaka psa Sultan in Favorite na svetovni razstavi v Parizu prejela zlati medalji. Ker pa je vedno več mlajših rejcev prisegalo na dolgodlakega in ogromnega bernardinca, je Schumacher kmalu opustil vzrejanje svoje kratkodlake pasme. Obiskovalci razstav in bodoči kupci so vzljubili moderno vrsto psa s svojo veliko, oglato lobanjo, tako da je prvotni pes iz hospica postopoma izginil s prizorišča. Švicarski standard, ki se ga še vedno držijo vsi rejci, člani kluba bernardincev FCI, dovoljuje tako dolgodlake kot tudi kratkodlake bernardince.
Zaradi dobre povezljivosti mrež številnih klubov svetega bernardinca, ki spadajo pod FCI, je bernardinec postal zelo zdrav in trpežen pes. Tako je danes velik rodovniški pes zelo odporen na bolezni. Čeprav se dedne bolezni, kot je displazija kolkov, ki prizadenejo predvsem velike pse, še vedno pojavljajo, pa lahko število bolezni s na srečo zmanjšamo z ustreznim parjenjem. Pričakovana življenjska doba bernardinca je običajno krajša od 10 let. Najpogostejše bolezni pri bernardincih so bolezni oči, ciste, sladkorna bolezen, zvijanje želodca in kostni rak. Da bi preprečili tovrstne bolezni, kupite mladička pri preverjenemu rejcu, ki lahko dokaže zdravje vseh živali, ki jih uporablja za vzrejo. Ker mora rejec na lastne stroške opraviti določene preglede, ocene in cepljenja, ni nič presenetljivega, da zdrav bernardinec, ki ima vse potrebne dokumente, stane od 1.000 evrov naprej.
Čeprav kupite čistokrvnega in zdravega psa, pa še vedno morate poskrbeti za njegovo zdravje. Torej ni nenazadnje v rokah lastnika, da se mladi kuža razvije v zdravega in gibčnega odraslega psa. Ključno vlogo igra izbira hrane. Vprašanje, katera hrana je prava, je odvisno od različnih dejavnikov, kot so starost, zdravstveno stanje, teža in aktivnost psa. Celovitega odgovora za pravilno prehrano žal ne moremo podati. Pri izbiri prehrane vam lahko pomagata rejec ali veterinar. Na splošno morate hrano razdeliti na posamezne dele, kjer so beljakovine, maščobe in ogljikovi hidrati v pravilnem medsebojnem razmerju. Poleg tega morate psu zagotoviti zadostno količino hranil v sledovih in vitaminov. Praviloma mora hrana za pse izvirati iz hrane za volka in mora biti sestavljena iz približno 70 % mesa, 20 % zelenjave in največ 10 % žit. Ali je hrana suha, mokra ali sveža, je odvisno tako od okusa psa kot tudi lastnika. Navsezadnje mora lastnik biti zmožen tako velikemu psu zagotoviti zadostno količine hrane, ki jo pes potrebuje v svojem vsakdanjem življenju. Pozor! Pri tem pa ne precenjujte količine hrane. Preveč tako velikih psov ima prekomerno telesno težo. Izogibajte se tudi prekomernemu nagrajevanju s slastnimi prigrizki. Pes naj ima največ dva do tri obroke na dan. Da bi preprečili neprijetno gibanje črevesja, psu po obroku omogočite počitek.
Odkrijte hrano za velike pse v spletni trgovini zoohit!
© Elina I / stock.adobe.com
Samoumevno je, da lahko tako velikega psa vzrejate samo takrat, če imate dom z velikim vrtom. Bernardinci zagotovo ne spadajo v majhno najeto stanovanje v mestu. Bernardinec, ki ga vzredi človek, rabi tesen stik s svojo družino in bi ga življenje v pasji hišici popolnoma zlomilo. Vendar pa ne pozabite, da bernardinci zelo hitro tečejo. Umazane hlače, naslanjači in kavči so del vsakdanja z bernardincem. Da bi zaščitili njegove sklepe in mišice, se izogibajte pogostemu plezanju po stopnicah ali tekanju po gladkih tleh. To je še posebej pomembno na začetku, ko pes še vedno odrašča, in tudi, ko pes postane starejši.
Njegova želja po tekanju je dokaj zmerna. Bernardinec ni ravno najbolj primeren za šport. Kljub temu pa potrebuje dovolj vadbe v naravi, zato so daljši sprehodi z lastnikom njuni. Pomembno je, da bernardinca že od malega navajamo na povodec in ga na ljubezniv a dosleden način naučimo pravila obnašanja. V nasprotnem primeru se lahko zgodi, da ima trmoglavi bernardinec na povodcu svojega lastnika in ne obratno. Tudi človek se včasih težko spopade s toliko energije, kot jo ima bernardinec. Z zgodnjo in dosledno vzgojo pa se krotki velikan lahko izkaže za zelo poslušnega spremljevalca.
V primerjavi z dresiranjem je oskrba že nekoliko bolj zahtevna. Redno krtačenje je ključnega pomena za pse z dolgo dlako. Poleg tega morate posebno pozornost nameniti negi oči, da bi se izognili morebitnim težavam in zgodaj prepoznali morebitne bolezni.
Za ljubitelje psov, ki imajo veliko prostora, časa in tudi denarja (navsezadnje nega tako velikega psa ni poceni) je bernardinec zagotovo neverjetno zvest in prijazen spremljevalec, ki bo lastnika presenetil s svojo izjemno občutljivostjo in ustrežljivostjo – sem pa zagotovo ne spada steklenička šnopsa! Zgodba o znamenitih stekleničkah šnopsa, ki jih bernardinci nosijo okrog vratu, da bi z njo pogreli žrtve plazu, spada v čarobni svet pravljic.
Srednje velik zlati prinašalec obožuje otroke in je odličen družinski pes! Zelo je navezan na človeka, zato rabi malo nege in veliko vadbe.
Ubogljiv, naklonjen ljudem in prilagodljiv: srednje velik labradorec je izredno priljubljen družinski pes, čeprav ima kot prvotni delovni pes rad psihične in fizične izzive.
