© monica / stock.adobe.com
Kot pravi pastir ta srednje velik in očarljiv avstralski ovčar potrebuje prefinjeno in vsestransko zaposlitev, ki ga spodbuja tako na fizični kot tudi miselni ravni.
Avstralskega ovčarja zaznamuje predvsem njegov neustavljiv temperament, zavidanja vredna vzdržljivost in izrazit zaščitniški nagon. Je pravi delovni pes, ki tudi kot družinski pes ne izgubi svojega prirojenega nagona za čredo in čuvanje. Za tega aktivnega in učenja željnega psa je delo prava strast, zato bo vse naloge opravil po svojih najboljših močeh. Je zelo inteligenten in poslušen ter uživa v vsakem novem izzivu.
Hkrati pa se ta ”avstralček” zelo naveže na človeka, ki ga bo na vsak način skušal zadovoljiti. Svojemu lastniku želi ugoditi in mu pri vsem pomagati. Zelo rad se uči in se je svojemu lastniku pripravljen podrediti ter ga ubogati, zaradi česar je ta nekdanji lovski pes odličen družinski spremljevalec. Čeprav je pripravljen ubogati vaše ukaze, pa to ne pomeni, da bo ubogal vse, kar mu ukažete. Kot prvotni pastirski pes je avstralski ovčar ohranil malce svoje trdoglavosti in s tem tudi svojo samostojnost.
Čeprav rad zadovolji potrebe svojega lastnika in se je pripravljen učiti, pa to ne pomeni, da je učenje avstralskega ovčarja preprosto. Hitro se uči vseh stvari, tudi slabih. Zato moramo pri vzgoji biti preudarni, potrpežljivi in sočutni kot tudi dosledni in odkriti. Ta inteligenten in pozoren pes takoj zazna slabosti in jih tudi izkoristi. Včasih avstralski ovčar svojega lastnika bolje pozna kot pa se lastnik pozna sam. S samozavestjo, doslednostjo in seveda veliko ljubezni ter naklonjenosti je skupno življenje z Avstralčkom lahko zelo prijetno in preprosto.
Čeprav je sprva malce zadržan do tujcev, pa jih zaradi svoje prijazne in dobrosrčne narave hitro vzljubi. Tudi do otrok in drugih hišnih ljubljenčkov je potrpežljiv in jih dobro prenaša. Vendar pa se lahko zgodi, da druge živali, otroci, tekači ali celo avtomobili vzbudijo njegov ovčarski nagon – zato je pomembno, da ga dovolj zaposlimo in mu postavimo določene meje.
Njegov izvor kot ovčarski pes ne prepoznamo le po njegovi izraziti pripravljenosti do dela in po njegovi živahnosti, temveč tudi po njegovem mišičastem, a zelo gibčnem telesu. Z višino vihra od 51 do 58 cm pri samcih in od 46 do 53 cm pri samicah ter težo 22 kg je avstralski ovčar srednje velik, a precej lahek pes. Giblje se gibčno in brez truda, zaradi česar je v pasjih športih zelo spreten.
Kot delovni pes ima zelo robustno telo, čeprav ne izgleda grobo. Rahlo obokana in ravna glava Avstralčka z izpostavljenim stopom in enako dolgo čeljustjo je v dobrem sorazmerju s telesom. Ima močan škarjasti ugriz in trikotna ušesa, ki so visoko na glavi in se pri osredotočenosti ali pozornosti rahlo nagnejo naprej ali na stran. Nekateri psi imajo prirojen pritlikavi rep, ki ga imenujemo tudi “natural bobtail” (NBT). V nekaterih državah lahko rep avstralskega ovčarja obrežejo do največ 10 cm, če seveda to ni prepovedano.
Gladka in rahlo valovita dlaka avstralskega ovčarja je zaradi goste poddlake zelo odporna na vremenske vplive. Pri samcih sta griva in ovratnik nekoliko bolj dlakava kot pri samicah. Na zunanji strani ušes, sprednji strani prednjih tac in pod koleni je dlaka pri obeh spolih kratka in gladka. Največja posebnost pasme, zaradi česar je nedvomno postala tako priljubljena, je zagotovo raznolikost barve dlake. Obstajajo štiri osnovne barve, ki pa zaradi medsebojnih kombinacij tvorijo 16 različnih barv.
Štiri osnovne barve so:
Na podlagi tega obstaja 16 možnih barv:
Na očeh in ušesih prevladujejo vse barve, razen bele. Beli vzorci so dovoljeni, vendar bela ne sme nikoli biti prevladujoča barva. Veljavni pasemski standard ne sprejema belih lis na telesu ali popolnoma nepigmentiranega nosu (Dudley Nose). Barva oči tega nenavadnega psa je prav tako vsestranska kot barva njegove dlake: Oči so tako lahko modre, rjave, jantarne ali barva katerekoli kombinacije omenjenih barv, vključno s pikami in vzorci.
© everydoghasastory / stock.adobe.com
Čeprav ima takšno ime, pa pes ne izvira iz Avstralije, temveč iz Severne Amerike. Vendar dejanskega izvora pasme doslej ni bilo mogoče popolnoma določiti, tako da o njegovih predniki obstajajo le teorije. Najpogostejša teza je, da so ljudje v 19. stoletju iz Avstralije v Severno Ameriko prinesli baskijske ovčarje, kar se je zgodilo v obdobju izkopavanja zlata leta 1840. Sprva so to bili pastirski psi, ki so pazili na merino ovce oz. ”avstralske ovce”, kot so jih poimenovali v Ameriki.
Ta delovni pes je na kmetijah in rančih v ZDA hitro dobil svoje ime. Kmetje so bili na njegovo vsestranskostjo povsem očarani, saj je bil odličen pastirski pes kot tudi pes čuvaj. Takrat so ga začeli načrtno vzrejati. Psi so navdušili tudi ljudi na razstavah in rodeoih ter postali prave zvezde. Leta 1957 so v Ameriki ustanovili klub Australian Shepherd Club of America (ASCA) in odprli prvo rodovniško knjigo, vendar so komaj čez 20 let določili enoten standard za pasmo. Ameriški kinološki klub (AKC) je pasmo sprejel leta 1993. Leta 1996 je FCI (Fédération Cynologique Internationale) dokončno priznal pasmo avstralski ovčar kot samostojno pasmo. FCI je določil tako: njegova številka standarda je 342 v skupini 1 ovčarskih psov in v oddelku 1 pastirskih psov.
Nekateri predstavniki pasme še vedno veljajo kot ovčarski in pastirski psi, vendar pa jih večina danes živi kot družinski in spremljevalni pes. Glede na njihovo uporabo sta se v pasmi razvili dve različni vrsti: Delovna vrsta, ki ohranja in krepi izvirne pastirske lastnosti in čredni nagon, in pa umirjena vrsta, kjer je več poudarka na spodbujanju spokojnosti in umirjenega temperamenta, zaradi česar je pes bolj primeren za družinskega psa. Vendar tudi umirjena vrsta pasme je še vedno zelo energična in živahna. Ob nakupu očarljivega mladička na to pogosto pozabimo in kaj kmalu lastnika preplavi živahna energija tega psa.
Če vas res zanima avstralski ovčar, potem dobro razmislite, ali ste zanj res pripravljeni prilagoditi svoje življenje. Samo če lahko na to vprašanje jasno odgovorite z “da”, potem lahko začnete z iskanjem primernega vzreditelja. Naj vas pri tem ne zavedejo nizke cene mladičkov. Pri takšnih ”kupčijah” gre ponavadi za živali iz množične reje, kupci pa mislijo samo na dobiček in prodajajo nove modne pse ter jih ne zanimata narava in zdravje živali. Takšni kužki so ponavadi brez dokumentov in nimajo opravljenih zdravstvenih pregledov ter so pogosto bolni.
Na žalost se v zadnjih letih povečujejo za pasme značilne dedne bolezni zaradi vse večje priljubljenosti pasme in z njo povezane nenadzorovane vzreje. Tipične bolezni, s katerimi se spopada avstralski ovčar, so: težave s sklepi, kot sta displazija kolkov in komolcev (HD in ED), očesne bolezni, kot sta katarakta in PRA (progresivna atrofija mrežnice), epilepsija ter okvare zob. Tako kot pri borderskemu ovčarju (border collie) tudi predstavniki avstralskega ovčarja trpijo za okvaro MDR1, kar vodi do preobčutljivosti za različna zdravila. Poleg tega pa potomci dveh ovčarjev vrste merle pogosto trpijo zaradi gluhosti in / ali slepote. V nekaterih državah je tovrstno parjenje prepovedano in obravnavano kot mučenje.
Pri nakupu mladička morate zato poiskati resnega in uglednega vzreditelja, ki pozna vse tovrstne bolezni pasme. Le tako ste lahko prepričani, da vaš kužek prihaja iz nadzorovane in zdrave vzreje. Tako boste svojemu psu zagotovili zdravo in dolgo življenje ter hkrati prispevali k zdravju celotne pasme.
Prav tako je za dobro počutje vašega psa pomembna prehrana. Tako kot pri večini drugih pasem, naj bo tudi pri avstralskemu ovčarju prehrana sestavljena iz veliko mesa (70 %) in zelenjave (pribl. 20–30 %). Psi ne potrebujejo žit, sladkorju pa se povsem izogibajte. Ko mu ponujate suho ali mokro hrano, pa bodite pozorni na kakovost hrane. Na seznamu sestavin na embalaži boste razbrali, ali sestava hrane ustreza vašemu psu in ali vsebuje vsa pomembna hranila. Odvečni dodatki, sladila, umetni ojačevalci arome ali kemični konzervansi niso zdravi za vašega psa in se jih izogibajte enako kot žitom, saj so pokazatelji hrane slabše kakovosti. V zadnjem času postaja vse bolj priljubljena metoda BARF (organska surova hrana). Tako kot pri pripravi hrane zase, imate tudi pri izbiri pasje hrane veliko možnosti.
Avstralskega ovčarja prehranjujte z uravnoteženo in zdravo hrano ter mu priskrbite vsa pomembna hranila. Čeprav se sliši zapleteno, pa je pravzaprav povsem preprosto! Avstralčki ponavadi niso nagnjeni k prekomerni teži ali alergijam. Seveda pa prehrano prilagodite potrebam svojega psa. Mladički, ki še rastejo, potrebujejo drugačno hrano kot pa odrasli psi. Hkrati pa umirjeni starejši psi potrebujejo drugačne sestavine od odraslih psov, ki se vsak dan veliko gibajo. Poleg starosti pa na prehrano vplivajo tudi teža, spol, aktivnost in zdravje psa. Tem dejavnikom prilagodite tako sestavine, kot tudi količino hrane in pogostost vsakodnevnega hranjenja. Priporočamo vam, da mladičkom dajete manjše količine hrane štirikrat na dan, medtem ko odraslega psa nahranite dvakrat na dan. Psi vseh starosti morajo imeti določen čas svojega obroka in po obroku počivati.
Poleg pravilne prehrane in vsakoletnih rednih obiskov pri veterinarju lahko storite še veliko drugega, da boste svojega psa ohranjali zdravega in negovanega. Pri avstralskih ovčarjih je pomembno, da jih krtačite vsak dan. Tako odstranite odmrle dlake, umazanijo in razčešete vozle. Poleg tega enkrat na teden preglejte ušesa, zobe, šape in kremplje ter jih očistite ali skrajšate. Tako boste poskrbeli za čudovit videz in zdravje vašega psa, hkrati pa boste okrepili medsebojno vez.
© otsphoto / stock.adobe.com
Vendar pa avstralski ovčar od lastnika zahteva veliko več kot pa samo hrano in nego. Čeprav prihaja iz umirjene družinske pasme, pa še vedno potrebuje veliko zaposlitve in zabave.
Avstralski ovčar ni pes za lenobneže ali za nedeljske sprehode. Preprosti kondicijski treningi, kot so hitra hoja, tek ob kolesu ali prinašanje žoge, niso dovolj za tega zahtevnega psa. Inteligentni in učljivi Avstralček potrebuje zaposlitev, ki ga bo spodbujala na fizični in psihični ravni. Zato vam priporočamo, da se posvetite pasjim športom ali pa psa izučite za reševalca, terapevtskega psa ali za psa vodnika.
Fizično in psihično zaposleni psi se bodo v vsakem primeru bolje vključili v družino kot pa zdolgočasene živali, ki lahko hitro razvijejo slabe navade. Ljudem, ki jih podpirajo in izzivajo njihove zmogljivosti, se bodo hitro podredili in jim zvesto sledili. Dobro socializirani, izobraženi in zaposleni avstralski ovčarji se vam bodo podredili tudi takrat, ko včasih ne bodo imeli kaj za početi. Za prijetno bivanje z vašim psom pa sta obdobji počitka in sprostitve enako pomembni kot telesna vadba in duhovna zaposlitev.
Srednje velik zlati prinašalec obožuje otroke in je odličen družinski pes! Zelo je navezan na človeka, zato rabi malo nege in veliko vadbe.
Ubogljiv, naklonjen ljudem in prilagodljiv: srednje velik labradorec je izredno priljubljen družinski pes, čeprav ima kot prvotni delovni pes rad psihične in fizične izzive.
