© Grigorita Ko / stock.adobe.com
Ameriška akita se je pojavila po koncu 2. svetovne vojne, ko so ameriški vojaki iz Japonske pripeljali japonske akite v Ameriko. V primerjavi s svojimi japonskimi sorodniki je ameriška akita veliko večja in močnejša pasma, čeprav je do danes ohranila lovski nagon svojih japonskih prednikov.
Prinašanje palic in skakanje skozi obroče? Ameriška Akita je preveč ponosna za tako preproste igre. Ti elegantni rodovniški psi, ki so v standardu FCI označeni s številko 344, iščejo smiseln razlog v vseh svojih nalogah, zato ga moramo tudi primerno motivirati. Čeprav so zelo športni psi, ki se radi učijo, pa zaradi svoje visoke inteligence in močne dominance precej otežijo trening.
Že vnaprej vam svetujemo, da če nimate izkušenj z dresiranjem in vzgojo psov, si raje poiščite kakšno preprostejšo pasmo. Akita spada v roke izkušenega lastnika, ki mu je všeč izziv. Z ustreznim treningom in zgodnjo socializacijo lahko ameriško akito izšolamo v popolnoma zvestega psa spremljevalca, ki bo imel svojo družino nadvse rad, jo varoval in se izkazal tudi v nekaterih presenetljivih podvigih in ne samo v pasjih športih.
Ameriške akite morajo biti tesno povezane s svojo človeško družino in jih nikakor ne puščajte samih v boksu. Kot potomci volkov imajo radi svoje krdelo, čeprav so jim lastnik in morda tudi otroci več kot odlična družba. Če so že od malih nog navajeni živeti z drugimi hišnimi ljubljenčki, lahko brez težav sobivajo z mačkami, hrčki in drugimi ljubljenčki. V glavnem pa velja, da Akita ostaja volk samotar, ki ima raje mir kot pa vrvež.
Ameriške akite so zadržane do tujcev in jih pozorno opazujejo od daleč, vendar ne bodo pokazale agresivnega vedenja. Čeprav so kot lovski psi neverjetno pogumni in neustrašni, ti ameriški rodovniški psi nikakor nočejo ugrizniti človeka – zato akita ni ravno primerna za psa čuvaja. Ko boste pridobili zaupanje te pasme, se vam bo zdela zelo prijazna in občutljiva. Tako sta intuicija in doslednost glavni postavki uspešnega treninga. Pritiski bodo pri teh ponosnih in občutljivih psih hitro pripeljalo trmoglavosti, kar velikokrat vodi do nepremostljivih težav pri sobivanju z ljudmi.
Akiti pravimo tudi veliki japonski pes. Značilne lastnosti pasme so široka in močna glava v obliki trikotnika. Trikotna ušesa so usmerjena naprej, oči pa majhne in temno rjave. Rep je debel in dlakav ter zvit čez hrbet.
V primerjavi s svojim bližnjim sorodnikom, japonsko akito inu, je ameriška akita bistveno večja in težja – samci dosežejo višino 71 cm in tehtajo do 55 kg. Tudi samice so razmeroma močne, in sicer zrasejo do 65 cm ter tehtajo 40 kg. Ta mogočen videz dopolnjujeta še gosta zgornja dlaka in z bogata podlanka, ki je še posebej gosta in dolga na repu, križu in vihru (največ 5 cm). Ameriška akita ima lahko veliko različnih barv kožuha, vključno s karirastim in pikčastim vzorcem. Medtem ko imajo na Japonskem najraje bele, rdeče in tigraste akite, so v ZDA priljubljene predvsem akite s pinto obarvanjem in črno masko. Načeloma naj bi v primeru več barvnih odtenkov le-te morali biti jasno razločni. Psi s karirastim vzorcem imajo večinoma velike, enakomerno razporejene vzorce na beli podlagi, ki pokrivajo več kot tretjino celotnega telesa.
Japonska in ameriška akita sta bila do konca 2. svetovne vojne razvrščena kot ena pasma, njihov razvoj do tega trenutka pa je skoraj enak. Oba izvirata na Japonskem, kjer ju povezuje skoraj 5.000 letna zgodovina, kar dokazujejo upodobitve psov na glinenih posodah in bronastih zvoncih. Odkrili so ju v japonski regiji Akita, kjer so ju od začetka 17. stoletja uporabljali za lov na medvede, divje prašiče in perutnino. V 19. stoletju so se akite udeleževale pasjih bojev, ki so jih leta 1908 na Japonskem prepovedali. Da bi bili borbeni psi še večji in močnejši, so v tem času križali tosa inute in mastife. Kot ena najstarejših pasem v Aziji je bila akita leta 1931 razglašena za naravni spomenik. Dolgo časa jih je bilo prepovedano izvažati iz Japonske.
© Eudyptula / stock.adobe.com
Pogosto križanje z drugimi pasmami psov je razlog, da se je videz akite od začetka do sredine 20. stoletja drastično spremenil in oblikovale so se številne zelo izrazite linije. Tako so pse v grobem razdelili na dve krvni liniji: Ichinoseki in Dewa. Psi, ki so jih ameriški vojaki ob koncu 2. svetovne vojne prinesli domov, so v veliki meri izvirali iz linije Dewa.
V naslednjih letih je v ZDA odraščalo veliko teh japonskih psov. Tako je bil leta 1956 ustanovljen klub Akita Kennel Club (kasneje Akita Club of America), in s tem so v Ameriki začeli s ciljno vzrejo. Vendar pa Japonska ni priznala nove ameriške linije in zruženje American Kennel Club (AKC) je tudi leta 1972 zaprlo svojo rodovniško knjigo za japonski uvoz. Zaradi slabega sodelovanja med državama sta se japonska in ameriška pasma razvili na zelo različne načine. Čeprav je AKC od leta 1992 ponovno dovolil uvoz pasme iz Japonske, je razlika med občutljivimi japonskimi in trpežnimi ameriškimi akitami do takrat postala tako velika, da je bilo skoraj nemogoče govoriti o isti pasmi.
Leta 2000 se je Mednarodna kinološka zveza (FCI) odločila, da pasmo razdeli na dve liniji: japonsko akito (standardna številka 255) in velikega japonskega psa (ameriška akita, standardna številka 344). Prvi standard, ki ga je Ameriška kinološka zveza objavila leta 1972 za ameriško akito, je bila osnova za nov standard FCI.
V Evropi danes najdemo tako rejce ameriških, kot tudi japonskih akit. V ospredju današnjih vzrejnih prizadevanj je ohranjanje tipičnih značilnosti vsake pasme, vendar sta zdravje in stabilnost pasme pri rejcih še vedno na prvem mestu. Zaradi strogih predpisov glede vzreje in predanosti številnih rejcev je ameriška akita postala tako trpežna in skoraj nima pasemsko specifičnih bolezni. Ameriški akita prav tako ni posebej dovzeten za druge tipične pasje bolezni. Med najbolj problematične dejavnike lahko zato štejemo bolezni kože in dlake ter bolezni kolkov (HD).
Nepravilna prehrana je lahko vzrok bolezni kože in dlake. Prevelika količina surovih beljakovin (ki jih najdemo v tako imenovani energijski hrani) lahko povzroči velike alergijske reakcije, ki prizadenejo kožo. Izdelki iz žit in soje lahko prav tako povzročijo težave s kožo in dlako. Pri nakupu že pripravljene pasje hrane morate vsekakor upoštevati seznam sestavin na embalaži. Če hrana vsebuje preveč žit ali soje, bo bolje, da izberete drug izdelek.
Poleg možnih alergij ima ameriška akita enake prehranske zahteve kot drugi psi. Kot neposredni potomci volkov, so tudi akite mesojedci. Njihova prehrana mora temeljiti na kakovostnih živalskih beljakovinah v obliki mesa (ali tudi rib). Vseeno se raje izogibajte svinjini zaradi večje možnosti razvoja alergij, opisanih prej. Priporočamo govedino, jagnjetino, divjačino ali noja, lahko pa jih dopolnite z zelenjavo in rižem. Ne glede na to, ali hrano postrežete v obliki suhe ali mokre hrane, surove ali sveže kuhane hrane, je izbira odvisna od okusa vašega psa in tudi vašega lastnega prepričanja. Nekateri lastniki psov raje prisegajo na vsestransko klasično pasjo hrano. Drugi prisegajo na svežo, doma pripravljeno hrano, katere sestava in priprava zahteva čas ter strokovno znanje.
Ne glede na izbrano metodo je pomembno, da ima vaš pes vedno na voljo svežo pitno vodo. Hranite ga le ob določenem času (dvakrat na dan za odrasle pse), preostalo hrano pa pospravite najpozneje po 20 minutah. Glede na svojo velikost ameriška akita potrebuje precej malo hrane. Redno spremljajte njegovo težo, da lahko določite pravilno količino hrane.
Svojega akito negujte tako pogosto kot ga tehtate. Zaradi njegove goste, kratke in samočistilne dlake, vam to na srečo ne bo vzelo preveč časa. Dovolj je, če ga skrtačite enkrat do dvakrat na teden, da ohranite sijaj kožuha in zgodaj prepoznate draženje kože, ki ga povzroči nepravilna prehrana. V obdobju menjave dlake (dvakrat letno) morate psa krtačiti vsak dan. Z odstranjevanjem stare in odmrle dlake, vašemu psu olajšate obdobje menjave dlake. Hkrati tudi zmanjšate količino dlake, ki se lahko razširi po vašem stanovanju.
Čeprav sta nega in prehrana razmeroma preprosti za ameriško akito, ne smete podcenjevati njegovih zahtev. Ameriška akita potrebuje veliko vadbe, čeprav tega vedno ne zahteva. Dva hitra sprehoda po soseski zagotovo ne bosta dovolj. Kot že omenjeno, so akite zelo športni, vendar hkrati ponosni ter samostojni psi. Tako se ne zmenijo za majhne igre. Samo, če mu pokažete, kakšen je namen športa, se ga bo sam udeležil.
© Елена Насекина / stock.adobe.com
Poleg njegove trmoglavosti je drug izziv še močan lovski nagon, ki ima lahko neželene posledice. Na sprehodu v gozdu naj bo akita vedno na povodcu. Da vas akita ne bo vlekel za sabo, ga že od majhnega učite pravilnega vedenja na povodcu. Zelo pomembno je, da ga že kot mladička navajate na ljubeč in dosleden trening ter primerno socializacijo. Če razmišljate o akiti, vam močno priporočamo, da imate dovolj izkušenj s treniranjem psov. V kolikor imate potrebno znanje, vas bo akita očaral kot izjemno predan spremljevalec.
Srednje velik zlati prinašalec obožuje otroke in je odličen družinski pes! Zelo je navezan na človeka, zato rabi malo nege in veliko vadbe.
Ubogljiv, naklonjen ljudem in prilagodljiv: srednje velik labradorec je izredno priljubljen družinski pes, čeprav ima kot prvotni delovni pes rad psihične in fizične izzive.
