Ob im Spiel oder aus Stress: Wenn die Katze zubeißt, sollten Besitzer die Wunde nicht auf die leichte Schulter nehmen.
Kaj storiti, če vaša mačka živi zunaj in nekega dne prišepa domov? Zelo možno je, da se je med svojim potepanjem stepla z drugo mačko. V takem primeru so mačke običajno popraskane ali imajo sledi ugrizov, ki pa lahko privedejo do hudih okužb in nevarne zastrupitve krvi z bakterijami. Mačka lahko ugrizne tudi nas, ki smo njeni lastniki, oz. druge hišne ljubljenčke v gospodinjstvu, kot so na primer psi ali zajci. Zaradi velike možnosti okužbe je pomembno, da rano čim prej odkrijemo in se ji posvetimo. Na kaj vse moramo paziti, da oskrbimo mačji ugriz, si lahko preberete v tem članku.
V nasprotju z mačjim ugrizom so poškodbe, ki jih povzroči pasji ugriz, precej površne in razporejene po večjem območju. Ker je poškodba tkiva večja, lahko ugriz tudi prej prepoznamo in posledično zdravimo.
Mačji zobje so v primerjavi s pasjimi daljši, ožji in bolj špičasti. Poleg tega so njihovi čekani malce ukrivljeni. V primeru ugriza mačji zobje prodrejo globoko v tkivo žrtve. To lahko hudo poškoduje pomembne anatomske strukture, kot so kite, mišice, žile in živce.
Mačji ugriz pogosto povzroči okužbo rane, saj mačji zobje na svojih konicah prenašajo patogene. Ker je luknja v tkivu ponavadi ozka in globoka, se lahko bakterije zaradi toplote telesa in vlage nemoteno razmnožujejo. K tem bakterijam pogosto spadajo mikrobi iz okolja, ki jih običajno najdemo v mačjih ustih. Če prodrejo v krvni obtok žrtve, lahko dosežejo druge dele telesa in povzročijo smrtno nevarno zastrupitev krvi (sepso). Mačji ugriz lahko prav tako privede do nevarnih nalezljivih bolezni, kot sta tetanus (povzroča ga bakterija Clostridium tetani) ali steklina (povzroča jo virus stekline). Ker sledi ugrizov v prvih dneh pogosto spregledamo, je tveganje za razvoj okužb toliko večje.
Ker mačjega ugriza pri prizadeti živali pogosto ne opazimo zaradi dlake oz. perja, moramo biti pozorni na druge simptome ugriznjene živali:
Če je vas ali vašo žival ugriznila mačka, je za pravilno nadaljnjo zdravljenje pomembno, da poznate svojo cepitveno zgodovino oz. obstoječo mikrofloro. V primeru oslabljene zaščite pred tetanusom moramo čim prej okrepiti imunski sistem žrtve s pomočjo imunoglobulina Tatanus. Z brisom rane lahko v laboratoriju na določenih hranilnih medijih razmnožimo bakterije in jih nato s pomočjo različnih tehnik tudi določimo (npr. PCR aliMaldi-Tof). Za kasnejše zdravljenje z antibiotiki je pomemben dodaten test odpornosti bakterij. Poleg ciljnega in učinkovitega zdravljenja nam to omogoča tudi preprečevanje razširitve odpornih patogenov. Poleg tega so priporočljivi pregledi krvi, živčnega sistema in tudi preiskava globljih anatomskih struktur z uporabo slikovnih metod (npr. ultrazvok).
Če vaša mačka, pes ali drug ljubljenček kaže znake mačjega napada, je pomembno, da ji preverite celotno telo glede sledi ugrizov. Če na eni strani odkrijete sledi dveh luknjic, obstaja velika verjetnost, da so sledi ugrizov tudi na drugi strani telesa oz. okončine.
V primeru ugriza se vedno obrnite na veterinarja (oz. zdravnika, če je poškodovana oseba), da bi čim prej preprečili morebitno okužbo z bakterijami. Najpomembnejši so naslednji terapevtski ukrepi:
Mačji ugriz je lahko zelo nevaren zaradi velikega tveganja razvoja okužb. Pomembno je, da situacije ne podcenjujemo in hitro sprejmemo ukrepe proti okužbam. Navsezadnje lahko bakterijska okužba krvi, tetanus in steklina privedejo do smrti. Z učinkovitim cepljenjem in zgodnjim zdravljenjem bo prognoza mačjega ugriza veliko boljša.
Učinkovito cepljenje proti tetanusu in steklini je najpomembnejši pogoj za boljšo prognozo pri mačjem ugrizu. Čeprav je večina živali brez stekline, pa lahko nezakonito uvožene živali še vedno prenašajo ta smrtonosni virus. Zaradi visoke stopnje imunizacije je okužba s tetanusom zelo redka, kljub temu pa ne smemo izključiti možnost okužbe z bakterijo Clostridium tetani, za katero je lahko kriv mačji ugriz. Vsekakor pa je za preprečevanje ugrizov priporočljivo skrbno ravnanje z živalmi.
Izobrazbo živinozdravnice sem pridobila na univerzi Justus Liebig v Giessenu, kjer sem pridobivala izkušnje na različnih področjih veterine kot so oskrba in zdravje drobnice, velikih živali, eksotičnih živali, kot tudi farmakologija, patologija in higiena hrane. Ob veterinarskem delu se ukvarjam tudi z lastno znanstveno disertacijo s ciljem boljše zaščite živali pred bakterijskimi patogeni. Poleg svojega veterinarskega znanja delim tudi lastne izkušnje kot lastnica psa in lahko razumem ter razjasnim morebitne strahove, težave ter druga pomembna vprašanja o zdravju živali.
