© dennisvdwater / stock.adobe.com
Nekatere mačke so zelo očitno predebele.
Skoraj vsaka druga mačka ima prekomerno telesno težo. Prekomerno težo in debelost moramo jemati resno: Poslabšata se kakovost njihovega življenja in življenjska doba, hkrati pa se poveča tveganje za bolezni, kot so težave s srcem, diabetes ali bolečine v sklepih. Kako vem, ali je moja mačka predebela? Preberite in izvedeli boste.
Če želim preveriti, ali je moja mačka predebela, moram naprej poznati normalno težo običajne mačke. Z nekaj izjemami je večina mačjih pasem približno isto velikih in ima približni enako telesno težo. Glede na študije lahko pasme razdelimo v tri ali pet stopenj teže:
| Stopnja teže | Normalna teža (samica) | Normalna teža (samec) |
| Zelo lahka (npr. devon reks) | 2,5-3 kg | 3 – 4,2 kg |
| Lahka (npr. bengalka) | 2,8-3,8 kg | 3,5-4,5 kg |
| Srednje težka (npr. hišna mačka) | 3-4 kg | 4-5 kg |
| Težka (npr. britanska kratkodlaka mačka) | 4-5 kg | 5-6 kg |
| Zelo težka (npr. Maine Coon) | 4-5,8 kg | 6-8 kg |
Ko telesna teža od idealne odstopa za 10 odstotkov, govorimo o prekomerni teži. Debelost se pojavi pri mački z 20 odstotkov ali več prekomerne teže.
Seveda v vsaki pasmi ali mešanici pasem najdemo samca ali samico, ki so lažji oz. težji od navedenih vrednosti. Zgornja tabela prikazuje le smernice, po katerih se kot lastniki lahko orientiramo. Navsezadnje pa moramo vsako mačko posebej preveriti, ali je predebela.
Nasvet: Poleg navedenih stopenj teže se lahko orientiramo po telesni teži, ki jo mačka doseže ob koncu svojega prvega leta življenja.
Obstaja več različnih načinov, kako preveriti, ali je mačka predebela. Najpogosteje uporabljena (in verjetno najbolj objektivna) metoda je ocenitev prehranskega stanja s pomočjo indeksa telesnega stanja (BCS). Mačko vizualno pregledamo in s pretipanjem preverimo količino maščobe na prsih, pasu in hrbtenici. Na podlagi pregleda lahko mačko nato uvrstimo v enega izmed desetih razredov ocene BCS.
Na splošno velja, da je mačka predebela, kadar reber ni več mogoče čutiti in pas pa vizualno ne izstopa. Če mačko pogledamo s strani, se mora praviloma trebušna linija počasi dvigati od reber do bokov in ne sme potekati (skoraj) vzporedno s tlemi. Maščobne obloge na ledvenem predelu so še en pokazatelj prekomerne teže mačke.
Če mačko redno tehtamo, lahko hitro vidimo, ali se je njena teža spremenila. Če tehtnica vsakih pokaže večjo težo, je zelo verjetno, da se mačka čedalje bolj redi.
Druga metoda, s katero lahko preprosto preverimo, ali je mačka predebela, je izračun mačjega ITM (indeksa telesne mase mačk, FBMI). Pri tej metodi so vrednosti od 10 do 30 odstotkov normalne. Če pa vrednosti narastejo nad 30 odstotkov, potem govorimo o prekomerni teži ali debelosti.
Za izračun FBMI potrebujete dve vrednosti: obseg prsnega koša v centimetrih in merilni indeks tac (LIM, razdalja med kolensko kapico in petno kostjo v centimetrih). Nato lahko odstotek telesne maščobe določimo po naslednji enačbi:
© zooplus AG
Vzrok za debelost pri mačkah je vedno neravnovesje med vnosom energije in porabo energije. Na prvi pogled se ta razlaga sliši dokaj preprosto: Na pojav debelosti pri mačkah ponavadi vpliva več dejavnikov. Zato je še toliko bolj pomembno, da sploh preprečimo pojav debelosti.
Pogosto se pot do debelosti začne že pri mladičku. Energijsko preveč bogata hrana lahko povzroči kopičenje večjega števila maščobnih celic kot pa ustrezna hrana za mačje mladiče. Tega števila maščobnih celic kasneje ni več mogoče spremeniti, tako da se v odraslosti poveča tveganje za debelost.
Uživanje prevelike količine energije je eden najpogostejših razlogov za prekomerno težo pri mačkah. Hišne mačke zelo težko porabijo odvečno energijo težko samo z gibanjem, saj v stanovanju ponavadi nimajo dovolj prostora za veliko gibanja.
Najpogostejši vzroki za uživanje prevelikih količin energije je prevelika količina hrane, neomejen dostop do hrane (hranjenje po želji) in/ali hrana s previsoko gostoto energije (preveč kalorij na porcijo).
Za hranjenje po želji pogosto uporabljamo suho hrano, ki pa ima petkratno energijsko gostoto na 100 gramov kot pa mokra hrana. Če mačko hranimo samo s suho hrano, bo ta mačka zaužila več kalorij na dan, kot jih potrebuje.
Mačke prav tako pojedo prevelike količine slastne hrane, kot so sveže meso in ribe, ki imajo visoko vsebnost maščob. Tudi naša človeška hrana je za mačke običajno premastna. Težava je, da maščoba vsebuje več kot dvakrat več energije v primerjavi z beljakovinami ali ogljikovimi hidrati.
K temu spada še naslednje: Mačke rade jedo tudi iz dolgčasa ali kadar so pod stalnim stresom. Ko jim je dolgčas, pogosto lastnika prosijo za hrano. Toda lastniki običajno to vedenje zmotno vidijo kot znak lakote in mačko ponovno nahranijo.
Pogosto pa pozabijo tudi na to, da imajo tudi priboljški veliko kalorij. Zato moramo od dnevne količine hrane obvezno odšteti kalorije priboljškov.
Mlada mačka (mlajša od dveh let) načeloma potrebuje več energije kot odrasle ali stare mačke. Energijske potrebe posamezne mačke se lahko zelo razlikujejo,kar otežuje natančno oceno količine potrebne hrane. Pogosto hranjenje in količino hrane ne prilagajamo spreminjajočim se potrebam mačke, kar privede do pridobivanja teže.
Poleg tega mačka s prekomerno težo potrebuje manj kalorij na kilogram (44 kilokalorij na kilogram) kot mačka z običajno težo (66 kilokalorij na kilogram) ali zelo lahka mačka (63 kilokalorij na kilogram). To moramo obvezno upoštevati pri shujševalnih dietah.
Še en vzrok za debelost pri mačkah je kastracija. Kastrirana mačka ima povečan apetit, je telesno manj aktivna, v njenem telesu pa je prišlo do spremembe odstotnega deleža in sestave telesnih maščob. Zaradi tega se po kastraciji njene energijske potrebe zmanjšajo za približno 30 odstotkov. Če količine hrane ne zmanjšamo, obstaja trikrat večja verjetnost pri kastriranih psih, da se preveč zredijo.
Poleg vseh okoljskih vzrokov in vzrokov, na katere vpliva lastnik, so tudi bolezni lahko razlog, da ima vaša mačka prekomerno težo, zato jih morate čim prej izključiti. Zato se o tem najprej posvetujte z veterinarjem, da preverite, ali je za prekomerno težo kriva kakšna bolezen:
Cushingova bolezen je bolezen nadledvične skorje. V tem primeru nadledvična žleza nenehno proizvaja preveč kortizola. To vodi do povečanega apetita, hkrati pa se mačke nerade gibljejo in postanejo počasne. Ta dva simptoma povzročata kopičenje maščobnih oblog, zlasti v predelu trebuha. Imajo velik, povešen trebuh, ostalo telo pa je pogosto zelo vitko.
To hormonsko motnjo povzroča povečanje ali tumor hipofize, zaradi česar pa v telesu nastaja več rastnih hormonov. Presežek zaloge rastnih hormonov poveča kosti, notranje organe in vezivno tkivo. Pri mačkah je to mogoče prepoznati po razmeroma veliki in široki glavi ter tacah, ki postajajo vedno večje. Poleg tega rastni hormon v skoraj vseh primerih povzroči odpornost proti inzulinu in s tem sekundarni diabetes tipa II, ki ga je težko nadzirati z inzulinom. To privede do povečanega apetita in posledično nadaljnjega pridobivanja teže.
Diese Krankheit führt dazu, dass zu wenig Schilddrüsenhormone produziert werden. Diese sind für die Zellfunktion und somit den Stoffwechsel der Katze zuständig. Durch die fehlenden Hormone arbeiten die Zellen zu langsam und verbrauchen nicht mehr so viel Energie. Zusätzlich wird eine erkrankte Katze träge und bewegt sich weniger. Eine Hypothyreose ist bei der Katze äußerst selten.
Poleg hormonskih bolezni obstajajo še druge bolezni, ki lahko vodijo do povečanja telesne teže, saj se mačka zaradi njih ne more več dovolj gibati. Prekomerna teža povečuje verjetnost za razvoj teh bolezni, zato se mačka vrti v začaranem krogu. Kardiovaskularne težave in bolezni dihal na primer vodijo do utrujenosti in slabe kakovosti življenja.
Druga skrajnost pa sta artroza in artritis, ki psu povzročata bolečine, zaradi česar se mačka potem noče več veliko gibati. Kot lastniki pogosto žal ne opazimo, da ima mačka težave s sklepi.
Pri nekaterih boleznih mora mačka prejemati zdravila, ki pa lahko privedejo do povečanega apetita in s tem do sekundarnega povečanja telesne mase. Tu moramo najprej omeniti antiepileptična zdravila, glukokortikoide in progestogene (zdravila za zatiranje vzburjanja).
Prekomerno težo moramo obravnavati kot bolezen, ki lahko privede do nadaljnjih bolezni. Predebele mačke imajo krajšo pričakovano življenjsko dobo kot mačke z normalno običajno težo, saj prekomerna teža poveča verjetnost razvoja bolezni in drugih zapletov.
Debelost je eden največjih dejavnikov tveganja za diabetes mellitus pri mačkah. Gre za proti inzulinu odporen diabetes tipa II. Telo še vedno proizvaja dovolj inzulina, vendar z njim ne more več vplivati na presnovo.
Diabetične mačke pogosto hrepenijo po hrani in so hkrati utrujene ter počasne. To še dodatno spodbuja pridobivanje telesne mase. Diabetes tipa II lahko bistveno izboljšamo ali v celoti odpravimo s pomočjo stroge diete in zmanjšanjem telesne teže.
Sindrom maščobnih jeter se pojavi, ko mačke (zlasti mačke s prekomerno težo) jedo zelo malo ali sploh ne jedo. Presnova nato sprosti maščobe iz maščobnih zalog.
Mačke teh maščob ne morejo pretvoriti v energijo, zato se shranjujejo v jetrnih celicah. Jetra ne morejo več normalno delovati in pride do odpovedi jeter.
Mačko s prekomerno težo, ki več dni skoraj nič jé ali sploh več ne jé, moramo čimprej odpeljati k veterinarju. Lipidoza jeter je življenjsko nevarno stanje, ki zahteva intenzivno medicinsko oskrbo.
Prekomerna teža povzroča mišično-skeletne težave pri mačkah vseh starosti.
Prekomerna teža pri odraslih mačkah preveč obremeni sklepe in vezi. Možni posledici sta artritis in artroza, zlasti na področju komolčnega in kolčnega sklepa.
Zaradi bolečin v sklepih se mačke manj gibajo in dlje časa počivajo. Kot lastnik pa le redko opazimo, da je mačka v bolečinah in da ima težave s sklepi.
Če ima mačka prekomerno telesno težo, njegovo telo proizvaja več vnetnih mediatorjev, kar pa lahko prispeva k napredovanju artritisa. Posledica te bolečine v sklepih je oteženo gibanju, kar privede do manjše porabe energije in nadaljnjega povečanja telesne teže.
Številne prebedele mačke imajo težave s kožo. Pri predebelih mačkah je gibanje veliko bolj omejeno. Zaradi tega ne more doseči določenih mest na telesu in ne more poskrbeti za ustrezno higieno. To privede do tvorjenja prhljaja po telesu in pogosto tudi do nečistoče.
Slaba higiena lahko povzroči mačje akne, izgubo dlake in vnetje kože. Huda debelost, ki močno zavira gibanje, pogosto povzroči tudi preležanine (področja kože, ki so zaradi pretiranega pritiska mrtva in močno vneta).
Mačka s prekomerno telesno težo se bo manj gibala, bo pila in redkeje zahajala v mačje stranišče. Posledično v mehurju dlje časa nosi urin, ki pa postane bolj koncentriran.
Tako se lažje tvorijo urinski kristali in povečajo tveganje za nastanek sečnih kamnov. Sečni kamni vodijo do kroničnega vnetja mehurja in lahko povzročijo akutno zaporo sečnice. Slednje vedno obravnavajte kot nujni primer!
Študije kažejo, da je debelost pri mačkah povezana z večjo pogostostjo za drisko, vnetnimi črevesnimi boleznimi, analnimi vrečkami in zaprtjem.
Te bolezni se ne sprožijo neposredno s prekomerno težo, ampak so večinoma posledice bolezni, ki so posledica debelosti. Na primer pomanjkanje gibanja lahko povzroči zaprtje.
Večja telesna masa mačk s prekomerno telesno težo vodi do večje potrebe po kisiku. Poleg tega se pri tovrstnih psih v prsni votlini kopiči maščoba. Manjši prostor za dihanje in večja potreba po kisiku povzročata težave z dihanjem in zasoplost. Mačke so manj vzdržljive in se hitreje utrudijo.
Mačka se ne želi več toliko gibati in se zaradi nižje porabe energije še naprej redi.
Prekomerna teža pri mačkah lahko privede do bolezni srca in ožilja oz. že obstoječe težave še poslabša. Eden izmed negativnih učinkov je visok krvni tlak.
Predebele mačke energijo shranjujejo v obliki maščob. Ta maščoba se infiltracijsko (prodre v tkiva) nalaga v organih, kot so srce in jetra.
Težava pa je, da ta zaloga omejuje delovanje srca. Poleg tega pa mora srce s krvjo oskrbovati telo z večjo telesno maso in delovati kljub večjemu tlaku v žilah. Vse to dolgoročno vodi do poškodb srca in srčnega popuščanja.
Maščobno tkivo shranjuje anestetike, zaradi česar vedno znova potrebuje večjo količino. Hkrati sta oslabljena razgradnja zdravil v jetrih in izločanje zdravil preko ledvic. Mačka s prekomerno telesno težo velja za rizičnega bolnika zaradi pogosto oslabljenega delovanja pljuč in kardiovaskularnih težav.
Zmanjšan pretok krvi v celotnem telesnem tkivu povečuje tudi tveganje za okužbe ran in motenj celjenja ran med operacijami.
Predebele mačke imajo slabši imunski sistem in so zato bolj dovzetne za okužbe in druge bolezni. Poleg tega so predebele živali pogosto bolj občutljive na toploto.
Prevelika telesna teža vpliva tudi na plodnost. Brejost je na primer bolj tvegana, porodni kanal, ki se zoži z maščobnimi oblogami, pa otežuje porod.
Tumorske bolezni so pri mačkah s prekomerno telesno težo veliko pogostejše. Obstaja namreč povezava med debelostjo in adenokarcinomom, limfomom ali ploščatoceličnim karcinomom.
Nasvet: Ste opazili, da je vaša mačka predebela? Preberite članek v našem spletnem zoohit magazinu, kako se s pravo hrano boriti proti debelosti: Moja mačka je predebela: Zdravo hujšanje
During my studies of veterinary medicine and my doctorate at the Ludwigs-Maximilians-University in Munich, I was able to gain numerous insights into the diverse fields of veterinary medicine. Since 2011, I have been in practice as a veterinarian with a wide variety of animals and their diseases. My passion belongs to the task of helping my patients in the best possible way and ensuring their well-being. I also like to share my knowledge as a veterinarian and as a long-time dog owner and dog athlete as an author.
