Norveška gozdna mačka

Norveška gozdna mačka se je brez človeškega vpliva pojavila v svoji izvorni deželi na Norveškem in osvaja srca s svojim divjim videzom in pristnim značajem. Toda Norvežanka ni izvirna le pri svojem značaju!

Zgodovina

Norveške mačke so ene izmed redkih povsem ”naravnih” pasem mačk. Razvile so se z naravno selekcijo v svojem okolju brez pomoči ljudi in ciljnega parjenja. Prilagojene so življenju v ostrih vremenskih razmerah na Norveškem. Njihova debela in vodoodbojna dlaka je odlična za hude snežne skandinavske zime. Takoj, ko izgubijo svojo debelo dlako, so pripravljene na vroča in suha poletja v severni Evropi.

Domačini ji pravijo ”Norsk Skogkatt”, njen vzpon pa je zelo podoben razvoju običajne evropske kratkodlake mačke: lovile so miši na norveških kmetijah. Te dolgodlake mačke so svojo vrednost pokazale v kaščah in hlevih. Ni točno pojasnjeno, kako so nastale te divje domače mačke z dolgo dlako. Verjetno so pomorščaki s seboj prinesli perzijsko mačko, ki se je sparila z drugimi mačkami. Mogoče pa je vzrok preprosta mutacija v genih skandinavskih mačk.

Čeprav so se parile s kratkodlakimi mačkami, pa se je dolgodlaki gen ohranil in med legli s kratkodlakimi mačkami so se pojavljale dolgodlake mačke. Te mačke so bile podlaga za norveško pasmo mačke, ki so jo začeli vzrejati v 30. letih prejšnjega stoletja. Leta 1938 so v Oslu prvič predstavili norveško gozdno mačko. Zaradi 2. sv. vojne pa se je vzrejanje mačk ustavilo in se nadaljevalo šele v 70. letih. Leta 1972 je norveško združenje za vzrejo mačk priznalo norveško gozdno mačko kot samostojno pasmo. Leta 1975 je pasmo priznalo tudi združenje Fédération Internationale Féline (Fifé). Izvažati so smeli samo mačke četrte generacije, kljub temu pa je norveška gozdna mačka požela svetovno slavo.

© puteli / stock.adobe.com

Izgled

Norveška gozdna mačka ima srednje dolgo dlako, tako kot Maine Coon in ragdolka. Njena dvoslojna dlaka je sestavljena iz vodoodbojnega zgornjega sloja z dolgimi dlakami in debelo poddlako. Norveška gozdna mačka menja dlako dvakrat na leto, tako kot sibirska mačka: zimska dlaka z debelo poddlako je zelo plišasta in mačko greje v hladnih zimskih mesecih. Za večino dolgodlakih mačk je značilno, da imajo šope dlak na ušesih in med prsti. Griva okrog vratu je izrazita in zelo mehka. Poleti izgubi veliko svoje zimske dlake, vseeno pa ohrani košat rep in ”snežne čeveljce” oz. dlako med prsti.

Kožuh norveške gozdne mačke se zelo razlikuje v primerjavi z Maine Coonom, čeprav sta si pasmi na prvi pogled zelo podobni. Vodoodbojna dlaka norveške gozdne mačke je ponavadi malce mastna, zato njen kožuh ne zgleda tako svilnato kot pri Maine Coonu. Norveške gozdne mačke so odlično prilagojene za temperature pod -30 stopinj Celzija in tudi za močan dež.

Povsem odrastejo šele po treh do štirih letih, saj so velike mačke. Tehtajo do 8 kg. Za razliko od drugih mačk s srednje dolgo dlako, so Norvežanke bolj podolgovate in imajo daljše noge. Zato zgledajo malce vitkejše od Maine Coonov. Standard pravi, da je njihov obraz trikoten, ušesa so visoko na glavi in zelo košata tako v notranjosti kot na vrhu. Njihov profil je raven in nimajo stopa.

Za njih so dovoljene vse barve domačih mačk, tudi kombinacije z belo. Lahko so črtate, pikčaste, črne, modre, jantarne, sive ali mešanica vseh skupaj ali mešanica z belo – norveška gozdna mačka bo vedno privlačila pogled! Standard izključuje cimetno, bež, čokoladno in vijolično barvo oz. njihove kombinacije.

Značaj

Norvežanke so nežni velikani: njihove ljubitelje vedno prevzame njihova prijaznost. Kljub svoji velikosti so zelo mirne in nežne. Čeprav izgledajo kot divje mačke, pa so popolnoma predane svojim lastnikom. Te družbene mačke zelo rade delijo svoje območje z drugimi mačkami, manjšimi živalmi in psi.

Kljub svoji velikosti in mišični postavi, so dobri plezalci in skakalci. Zelo rade se igrajo in lovijo, zato jih morate na ta način izzivati. Zavarovano dvoriščea ali balkon z drevesi oziroma praskalnimi drevesi jim bosta zelo všeč, saj lahko norijo, plezajo in skačejo po mili volji! Zelo so radovedne, zato imajo rade psihične izzive.

Zaradi svojega igrivega nagona in trpežnosti so odlične za otroke. So tolerantne in prijazne ter skoraj nikoli niso živčne – če jih seveda dobro vzgojimo. Da se ne bi dolgočasile, jih vedno lahko razveselite s kakšno igračko.

Ne glede na to, kako je Norvežanka predana svoji človeški družini, je zelo družabna mačka in ji ni preveč všeč, če je edina mačka v stanovanju. Če najdete ustreznega rejca, je priporočljivo, da domov istočasno pripeljete dve mački! Če boste mačko vzeli iz zavetišča, vam bodo zagotovo dali nekaj nasvetov glede značaja vaše nove mačke. Lahko vam tudi svetujejo, katera druga mačka bi bila njihov spremljevalec!

Nega in vzreja

Kot robustne in izvirne mačke, Norvežanke nimajo posebnih potreb, kar se tiče bivanja. Tako kot vse ostale mačke, bodo zelo srečne, če jim omogočite dostop do zavarovanega balkona ali dvorišča. Z visokim mačjim praskalnim drevesom lahko poskrbite, da bodo spustile odvečno paro in ne bodo skakale po pohištvu ali zavesah.

Norvežanke so družbene mačke, zato jih ne puščajte samih! Zelo dobro se povežejo z otroki in drugimi živalmi (npr. s psi), toda najbolj vam bodo hvaležne, če bodo živele z drugo mačko. Navsezadnje rabi mačko, s katero se bo lahko igrala, norela in crkljala.

Njena dlaka je trpežna in v večini lahko sama skrbi zanjo. Če bi pa radi preprečili, da bi se njihov mehak kožuh zavozlal, jo lahko počešete enkrat na teden. S tem ponavadi ni nič narobe, če je mačka že od malega navajena na krtačenje. Med menjavo dlake jim ponudite pasto iz sladu ali mačjo travo, da bodo lažje izločile pogoltnjeno dlako.

Vsakoletni veterinarski pregled je pomemben za prepoznavanje bolezni v zgodnji fazi in tudi za pregled mačjih ust.

Zdravje

Norveška gozdna mačka se je razvila skozi naravno selekcijo. Zaradi tega le redko trpi za reproduktivnimi težavami. Prezgodaj skoteni in mrtvorojeni mladički so na primer izjemna redkost.

Kljub temu pa norveška gozdna mačka kaže nagnjena k hipertrofični kardiomiopatiji (HCM). To srčno bolezen povzroča asimetrična izboklina v levem preddvoru. Z ultrazvokom srca lahko najlažje prepoznamo zgodnjo fazo dedne bolezni srca pri živalih in jim preprečimo, da bi se parile. Odgovorni rejec bo s svojimi mačkami redno obiskoval veterinarja in vam bo z veseljem pokazal zdravstvene izkaze mačke. Čeprav zdravilo za HCM ne obstaja, pa lahko z diagnozo pripomoremo k zdravljenju, ki prizadetim mačkam še vedno omogoča dolgo življenje!

Pogosto se pojavlja tudi bolezen skladiščenja glikogena GSD4. Deduje se recesivno in jo pogosto prepoznamo v pozni fazi. Mladič lahko gen podeduje samo od svojih staršev, ki nato postane prenašalec in ga lahko prenese na svoje potomce. Zato moramo takšne mačke odstraniti iz parjenja. Če mladiček prejme gen od obeh staršev, bo postal hudo bolan: neizkoriščenost in posledično prekomerno skladiščenje glikogena v jetrih, mišicah in živčnih celicah bo povzročilo odpoved številnih organov. Prizadete mačke kažejo živčno-mišične motnje pri starosti približno petih mesecev in lahko živijo le od 10 do 14 mesecev.

© Sokarys / stock.adobe.com

Prehrana

 Tako kot vse ostale mačke, tudi norveška gozdna mačka potrebuje ustrezno prehrano. Za te mesojede živali je najboljša prehrana, ki vsebuje veliko svežega mesa in zdravih beljakovin. Kakovostna pripravljena hrana ponavadi ustreza tem standardom, vendar vseeno preglejte seznam sestavin: meso mora biti na samem vrhu seznama. Toda samo meso mišic ni dovolj – tudi srce in jetra vsebujejo vitalna hranila. Toda tega ne zamenjujte z živalskimi stranskimi proizvodi, saj se izraz nanaša predvsem na kremplje, hrustanec in druge odpadne proizvode. Hrana naj ne vsebuje rastlinskih stranskih proizvodov, sladkorja ali drugih dopolnilnih sestavin.

Iščete pravo hrano za svojo mačko? Odkrijte naš izbor suhe in mokre hrane za mačke!

Kako do nje

Dedne bolezni, kot sta HCM in GSD4, vedno znova dokazujejo pomen rednih veterinarskih pregledov, premišljenega parjenja in izključitev prenašalcev slabih genov. Zdravje živali in njihovih potomcev je za odgovorne rejce ključnega pomena. Takšni rejci se ne bodo branili stroškov ali dela, ki nastanejo pri veterinarskih pregledih, hkrati pa bodo iz parjenja izločili tudi prenašalce slabih genov.

Zaupajte samo odgovornim rejcem in vas naj ne premamijo oglasi o poceni pasemskih mačkah. Če so pasemske mačke na voljo po nizkih cenah, to pomeni, da rejce ne skrbi za njihovo zdravje. Odgovorno vzrejanje zdravih živali je drag konjiček! V ceno niso vključeni le stroški pregledov, temveč tudi vzgoje mladičkov. Rejci morajo staršem in njihovim mladičem zagotoviti zdravo prehrano in jih redno cepiti ter razgliščevati. Ne ustrašite se stroškov predhodnih pregledov, kot je srčni ultrazvok za diagnozo HCM. Rejci bodo mladičkom vsaj 12 tednov nudili ljubeč dom in jih vseskozi navajali na druga bitja, hkrati pa jih bodo matere naučile osnov življenja. Pri rejcu bodo ostali tako dolgo, dokler ne bodo samostojni in pripravljeni na življenje s svojo novo človeško družino. Poleg tega so še tu stroški članarine za mačja združenja, kastracije in drugi stroški.

Vse to pa se pozna pri končni ceni. Mačka, ki je ne bodo uporabljali za parjenje, vas bo stala med 700 in 1.000 evri. S tem si bo rejec pokril svoje stroške, hkrati pa tudi nekaj malega zaslužil. Seveda pa si vsi ne moremo privoščiti tako drage mačke. Dobra alternativa so zavetišča za živali. Pasemske mačke se velikokrat znajdejo v zavetiščih – mogoče boste tam našli svojo Norvežanko? Toda zapomnite si nekaj: Norvežanke so družbene živali, zato jih ne puščajte samih!

Vam in vaši norveški gozdni mački želimo veliko skupnih spominov!